Tradicionalna pridelava soli

Sečoveljske soline so tehnološki objekt, ki ga je treba stalno vzdrževati v primernem stanju.

Varovalni nasipi solin so istočasno varovalni nasipi površin v zaledju solin, kjer so kmetijske površine, pomembna cestna prometnica, letališče in druge gospodarske dejavnosti. Tradicionalna pridelava soli v Sečoveljskih solinah je ustvarila solinski prostor in s postopki solinarjenja ohranja biotsko pestrost v njem.

Lokacija solin je izven vplivov velikih industrijskih centrov in v zavarovanem območju Krajinskega parka Sečoveljske soline. Od urbanih in kopaliških naselij so dovolj oddaljene, da je zagotovljena dovolj kvalitetna morska voda za pridelavo soli. Piranski zaliv se odlikuje po čisti vodi in močnem toku, ki teče vzdolž vzhodne jadranske obale proti severu. Čista morska voda, blago sredozemsko podnebje in rodovitna istrska prst so elementi tega izjemnega in edinstvenega okolja.

Površine, namenjene pridobivanju soli, je približno 593 ha, od katere je za tradicionalno pridelavo soli v rabi 435 ha, razdeljenih na območji Fontanigge in Lera. Območje Fontanigge se uporablja za pripravo slanic, območje Lera pa tako za pripravo slanic kot za kristalizacijo soli.

Tradicionalna pridelava soli se izvaja v treh obdobjih v letu. Prvo je obdobje zagona soli, drugo je sezona tradicionalne pridelave soli, tretje pa posezonsko obdobje tradicionalne pridelave soli. V normalnih vremenskih razmerah se sezona tradicionalne pridelave soli izvaja od 15. marca do 15. septembra. Obdobje sezone tradicionalne pridelave soli delimo na obdobje zagona solin in na obdobje pobiranja soli.

Obdobje zagona soli (Obdobje od sredine marca do zadnje dekade aprila)

Zagon solin se izvaja v dveh ločenih delih, na zagonu območja kristalizacije in na zagonu območja zgoščevanj. Za kristalizacijo je to obdobje spomladanske priprave solnih polj na sezono, za območja zgoščevanja pa je to čas spomladanske priprave primernega delovnega zaporedja slanic zaradi njihovega izkoriščanja v kristalizacijskih bazenih solnih polj za proizvodnjo morske soli. Zagon solin se začne s spomladanskim nalivanjem bazenov na območju zgoščevanj in se konča s pojavom prvih kristalov soli v kristalizacijskih bazenih.

Spomladanski premaz kristalizacijskih gred z morskim blatom

Solinarji začnejo premazovati kristalizacijske grede – koncirati (ital. concime = gnoj, gnojilo) v drugi polovici marca, ko so pogoji primerni za bujno rast in zaraščanje algaste preproge, dela pa morajo končati v začetku zadnje dekade aprila, ko začnejo utrjevati podlago kristalizacijskih gred (cavedinov) in pripravljati solna polja na sezono. Pred konciranjem je treba bazene obvezno oprati in s tem omogočiti boljše oprijemanje nanosa morskega blata. V tem obdobju vremenske razmere zelo vplivajo na pravočasno opravljena dela. Spomladanskega premazovanja se udeležijo skoraj vsi zaposleni v solinah. Vzdrževalci in vodarji pripravijo in dostavijo blato za konciranje, ki ga s plovnim bagrom izkopljejo v morju ter v posebnem mlinu zmeljejo in prečistijo. Na ta način pripravijo židko maso, ki teče v zalogovnik prek vibracijskega sita, ki izloči še zadnje večje delce. S konciranjem se izravna podlaga kristalizacijskih gred. Komaj nekaj milimetrov debel nanos pospeši bujno zaraščanje algaste preproge – enega od sestavnih delov petole. Blato nanašajo z lesenim strgalom (gaverom), in sicer z nežnimi polkrožnimi gibi. Po konciranju bazene zalijejo s svežo morsko vodo, ki jo menjujejo vsak dan oziroma vsaka dva dneva do popolnega zaraščanja nanesene mase. Morska voda na solnih poljih ne sme preseči 5° Bé. Menjavanje vode traja od 8 do 12 dni. Če je vreme ugodno, solinarji konciranje končajo v drugi dekadi aprila. Če dežuje, bazene premažejo v prvi dekadi maja, vendar s tem sezona pridelave soli že zamuja, za ostale faze priprave petole zmanjkuje časa, posledično je tudi petola slabše pripravljena, kar se pozna na kvaliteti pridelane soli. S konciranjem se začne prehod zimske petole v sezonsko petolo.

Upravljanje vodnih režimov pred konciranjem in po konciranju do popolnega zaraščanja algaste preproge

V prvi polovici pomladi vodarji vodni režim prilagajajo pripravi kristalizacijskih gred za premaz, zmanjšanju števila zastojev ali prekinitev zaradi neprimerne vlažnosti petole (prenamočena = luže, presuha = razpoke) in vzdrževanju petole pred konciranjem in po njem. V tem času lahko konciranje ovira muha slanarica (Ephydra macellaria), ki se ob ugodnih razmerah in v milejših zimah uspešno razmnožuje na solinah. Med dnevnim menjavanjem vode z vmesnim delnim sušenjem kristalizacijskih gred slanarice ležejo jajčeca na vlažna tla. Ličinke med razvojem presnavljajo algasto preprogo. Ob idelanih bioloških in podnebnih razmerah je ličink slanaric izredno veliko. Na dnu bazenov se pojavijo muljaste, pahljačaste tvorbe, ki postopno prekrijejo vedno večje dele kristalizacijske površine. Ob premazu tako okuženih gred bi ličinke muh slanaric neovirano nadaljevale presnavljanje stare preproge. Po dnevu ali dveh bi že prišlo do pospešenega razslojevanja blatnega premaza in večjega obsega muljastih tvorb. Brez učinkovitih ukrepov prihaja do razkrajanja petole in posledično do slabšanja kakovosti podlage kristalizacijske grede. Za učinkovit ukrep veljajo vsakodnevni popoldanski izpusti (pred večerom) z daljšimi nadzorovanimi obdobji suhih gred, v katerih se ličinke slanaric izsušijo. Poleg preventivnih ukrepov pomaga tudi izpiranje in čiščenje gred z metlo, kar pa povzroči zamudo ostalih opravil.

Sezona tradicionalne pridelave soli (Obdobje od maja do sredine septembra)

Priprava solnih polj na sezono

Po uspešnem zaraščanju nove algaste preproge sledi priprava solnih polj za sezono, ki traja do začetka ali sredine junija, odvisno od vremenskih razmer. Solinarji začnejo pripravo na sezono s čiščenjem kristalizacijskih gred. Bazene perejo tako, da jih zdrgnejo z lesenimi strgali (gaveri). Po preverjanju tesnjenja zapornic na pretočnih kanalih sledi pranje od prvega bazena prve tretjine do zadnjega bazena tretje trejine tako, da z rahlimi gibi postrgajo manjše izrastke in presnovljene dele algaste preproge. Postrgano zmes z gaveri skupaj z vodo porinejo v pretočni kanal in naprej v odlivni kanal (lido). Po končanem pranju kristalizacijskih gred sledi čiščenje pretočnih kanalov in vdolbin na vogalih bazenov (bužet). Pranju sledijo kratka obdobja, ko se bazeni sušijo. Po zapiranju in tesnjenju zapornic sledi postopno počasno nalivanje vode. Nato čistijo pretočne kanale tako, da premetavajo oziroma odlagajo sediment z leseno lopato (palotom) na nasipe. Zatem so na vrsti obdelava nasipov, nalivanje sveže morske vode, popoldanski izpusti, odstranjevanje vode iz depresij, prebijanje nabreklih bul, sekljanje in premaz manjših poškodb petole.

Pretvorba zimske petole v sezonsko

Fazi zaraščanja algaste preproge sledi postopno zgoščevanje (1,5° do 2° Bé dnevno) sveže morske vode v bazenih z začetno slanostjo od 3° do 3,5° Bé. Vsak drug popoldan izpustijo vodo in jo prečrpajo v postrežnice ter jo nato pravočasno, dopoldne naslednjega dne znova nalijejo v kristalizacijske grede. To imenujemo kroženje vode. Do slanosti okoli 7° Bé izpade železov oksid, naprej do 16° Bé se izloča kalcijev karbonat in nato sadra. Kroženje slanice ponavljajo, dokler koncentracija slanice ne doseže 20°–22° Bé. Petola, prepletena z mikroorganizmi, kalcijevim karbonatom in sadro, postane rjavo-črna in grobo hrapava in kompaktna (elastična in trdna). Pripravljena je na začetek solne sezone in pobiranje soli. V višjih koncentracijah, ko je koncentracija magnezijevih ionov znatno višja, lahko pričakujemo dolomitizacijo petole, to se pravi, da kalcijeve atome delno nadomeščajo magnezijevi atomi. Vodo zatem prečrpajo v postrežnice. S tem nastanejo pogoji za začetek sezonskega upravljanja vodnih režimov. Hkrati z zgoščevanjem vode in sadriranjem bazenov solinarji pripravljajo glavne dostopne poti (cavazale) in prečne nasipe (direte) z odvzemom blata iz kanala pod kolskim tirom (gemine). Blato nato nanesejo na nasip in ga po delni osušitvi obdelajo z leseno lopato (palotom) in kamnitim valjarjem (rodolom, rullom). Pripravo nasipa končajo z večkratnim močenjem z zasičeno slanico. Tako pripravljeni nasipi so dalj časa odporni proti preperevanju. S tem preprečijo, da bi močan veter v bazene vnašal preperelo zemljino, ob nevihtah pa naplavljanje. Sol tako ostane čista.

Pobiranje soli

Sezona pobiranja soli, ki traja od junija do sredine septembra, je plod vloženega truda in čas skrbi, ali bo vreme solinarjem naklonjeno. Pri tradicionalnem solinarstvu ni izključeno, da so bili vsi napori in stroški zaman. Po končanih pripravah kristalizacijskih gred začnejo na kristalizaciji upravljati vodni režim, ki ga narekujeta sezona pobiranja soli in vreme. Prvi dan sezone soli nastopi z izpustitvijo slanice iz kristalizacijskih gred in prečrpavanjem v postrežnice. Postrežnice služijo solinarju kot zalogovnik slanice, ki je namenjena neposredni uporabi pridelave soli. Vsako solno polje ima svojo postrežnico. Vodarji preko obsežnih izhlapevalnih površin pripravljajo (zgoščujejo) morsko vodo po posameznih območjih izhlapevanj in jo kot svežo slanico (20°–22° Bé) vsak dopoldan dolijejo v postrežnice. Želene gostote slanice se v bazenih prvega izhlapevanja gibljejo med 3,5° in 7° Bé, v bazenih drugega izhlapevanja od 7° do 12° Bé, v bazenih tretjega izhlapevanja pa od 12° do 20° Bé. Seveda je ob ugodnih razmerah lahko gostota v bazenih tretjega izhlapevanja tudi višja, vendar pa naj ne bi bila višja kot 24° Bé, saj bi s tem sol začela kristalizirati že v postrežnicah in bi bila tako za solinarje izgubljena. V slabih razmerah je gostota lahko tudi nižja, vendar naj ne bi bila nižja od 18° Bé, ker bi se na kristalizacijskih gredah začela raztapljati sadra. Nasičenost slanice dosežejo že po dveh, treh tednih. Količina vode v postrežnici mora zadostovati za eno dolivanje celotnega solnega polja. V postrežnicah čaka do naslednjega jutra, medtem pa pridobi še stopnjo ali dve na slanosti. Kadar je izhlapevanje izredno močno, morajo solinarji dolivati vodo v bazene tudi v popoldanskem času, in sicer še pred pobiranjem soli, ki se običajno začne po 16. uri. Ob vsakodnevnem pobiranju je preproga kristalov soli na dnu bazena debela le toliko, kolikor je debel kristal soli. Solinar z lesenim strgalom (gaverom) s postopnim blagim porivanjem ali vlečenjem mešanice slanice in kristalov približuje sol glavni dostopni poti s kolskim tirom (cavazalu), kjer oblikuje tri, štiri ali več nizkih in širokih kupov soli, iz katerih postopoma z dviganjem soli z gaverom oblikuje čiste bele kupe v obliki večstranske piramide, ki jim solinarji pravijo grumi. V kupih se sol odcedi, odcejeno sol pa solinar s cavazala ali iz bazena z lopato previdno natovori na voziček vagonet in ga potisne do odcedišča, kjer ga pozneje razloži z lopato. Po odvozu soli na odcedišče se v poznih urah dan konča z oblikovanjem kupa. Oblikovanje kupa je pomembno, saj se ga tako lažje pokrije, na zglajeni površini stranic kupa pa se naredi skorja, po kateri odteka deževnica. Po nekaj dnevih odcejanja ali ko je odcedišče polno, sol analizirajo, ocenijo, sortirajo in odpeljejo v skladišča, ločena po kvaliteti soli.

Posezonsko obdobje tradicionalne pridelave soli (Obdobje od sredine septembra do sredine marca)

Upravljanje vodnih režimov na solnih poljih

Po solinarski sezoni se na območju kristalizacije začnejo posezonska upravljanja vodnih režimov z regulacijo lesenih zapornic in uporabo pretoka s prostim padom ali črpališčem. Čas in vrstni red prilagodijo vremenskim razmeram in ohranjanju biosedimenta – zimske petole. Med tovrstna opravila, ki jih načeloma opravljajo vodarji, spadajo vzdrževanje zaloge sveže morske vode v nalivnem kanalu Lera, priprava zaloge vode s prečrpavanjem (recirkulacija), izpust vode iz bazenov in nalivanje vode v bazene po praznjenju območja kristalizacije ob končani solinarski sezoni. Vodo redno menjujejo ter jo pravočasno nalivajo in dolivajo. Z nadzorovanim prezračevanjem preprečijo pospešeno razslojevanje, izsušitev ali pomrznitev zimske petole. Ob pričakovanih dolgotrajnejših in močnejših padavinah je treba preventivno izprazniti območje kristalizacije, saj lahko poplave povzročijo intenzivnejšo erozijo, nasipi iz blata izgubijo kompaktnost, zamuljena petola pa lahko začne odmirati na mestih, kjer je šibkejša.

Zemeljska vzdrževalna in sanacijska dela na solnih poljih

Ta dela, ki so tesno povezana z opravili posezonskega vzdrževanja vodnega režima, opravljajo solinarji; biti morajo usklajena z biološkimi potrebami zimske petole. Med najbolj pogosta taka opravila štejemo čiščenje malih pretočnih kanalov (canaletov) in obnovo zimske petole oziroma pripravo podlage za pomladno gojitev nove petole. Po zaraščanju algaste preproge (površinska posezonska zaščita) in čiščenju malih pretočnih kanalov se začne obnova poškodovanega biosedimenta, ki služi kot podlaga vzgoje novega nanosa petole in mu v solinarskem jeziku pravijo taciranje. Obnova se začne konec septembra in se podaljša v december, če vremenske in biološke razmere to dopuščajo. S primernimi vodnimi režimi se pospeši zaraščanje algaste preproge na obnovljenih odsekih kristalizacijskih gred.

Pri taciranju gre za sekljanje poškodovanih delov sedimenta z leseno lopato (palotom) tako, da na površini razslojenega biosedimenta (poškodbe) nastane od 3 do 5 cm debela pastozna zmes algaste preproge črnega in sivega sloja, ki po nabitju postane kompakten in se poveže z okoliškim zdravim biosedimentom. Nato se pripravi solinsko blato (fango), bogato z mikroelementi, ki se ga nanese toliko, da je po zglajenju rahlo izbočeno glede na okolico. Po obnovi biosedimenta posameznih solnih polj nadaljujejo redno menjavo vode in sušenje bazenov. S tem zagotovijo, da se obnovljeni odseki čim prej zarastejo z novo algasto preprogo. Če je taciranje opravljeno v ugodnih in primernih razmerah, je zaraščanje uspešno že po 10 do 20 dnevih.

Zamenjava dotrajane ali poškodovane lesene opreme

Lesena oprema na solnih poljih obsega zapornice, deske in lesene podpornike na obloženih nasipih ter majhna in velika lesena pretočna korita. Po končanih zemeljskih delih se dela nadaljujejo z zamenjavo ali popravilom lesenih delov. Ta dela opravijo solinarji, pri obsežnejših posegih jim pomagajo vodarji in vzdrževalci. Z odlivom vode iz bazenov začnejo odstranjevati dotrajane lesene dele, utrjevati in oblikovati nasip, pri čemer si pomagajo z železnimi kavlji in železnimi lopatami (badili). Položijo nove lesene dele, presežek zemeljskega materiala vgradijo v nasip.

Vzdrževanje infrastrukture

Erozija nezaraščenih nasipov na območjih, kjer so močnejše slanice (večja slanost vode), je stalna. Taka območja so predvsem območja drugega in tretjega izhlapevanja ter zbiralnikov nasičenih slanic (rezervoarjev), zato so potrebna stalna vzdrževalna dela, ki pa so omejena na ugodne vremenske razmere, zato jih je treba skrbno in dolgoročno načrtovati. Na večjih in lažje dostopnih nasipih se izvajajo strojna zemeljska dela, na manjših, za mehanizacijo nedostopnih nasipih pa se dela izvedejo ročno. Vzdrževalna dela opravljajo vzdrževalci, včasih jim priskočijo na pomoč še vodarji in solinarji, ki delajo predvsem na zemeljskih delih pretočnih kanalov in zamenjavi dotrajanih zapornic.

Med redno vzdrževanje spadajo še popravila in zamenjave kolskih tirov, lesenih brvi ter vzdrževanje in popravilo vagonov (vagonetov). Medtem pa v mizarski delavnici popravljajo in izdelujejo solinarsko orodje (taperine, gavere, palote …) in vso opremo za zamenjavo na območju kristalizacije (vodila, krila, zapore, pretočna korita …) in bazenov za izhlapevanje (vodila, krila, zapore).