Petola

Gojenje petole

V prostorskem in tehnološkem razvoju solin na slovenski obali je bilo kar nekaj pomembnih prelomnic. V 14. stoletju so pričeli v kristalizacijskih gredah solnih polj gojiti t.i. petolo, umetno gojeno skorjo, ki jo sestavljajo cianobakterije (Microcoleus chthonoplastes in druge vrste), sadra, karbonatni minerali in v manjši meri tudi glina. 

Vloga petole je dvojna: v prvi vrsti preprečuje soli mešanje z morskim blatom na dnu kristalizacijske grede, deluje pa tudi kot biološki filter, saj zadržuje vgrajevanje posameznih ionov, npr. železovih in manganovih v halit. Po pripravi podlage kristalizacijskih gred površino blata v nekaj tednih naselijo alge in cianobakterije.

Podoben način pridobivanja soli je bilo moč najti v solinah Tejo in Sado na Portugalskem. Tudi tam so jo poznali kot umetno gojeno preprogo - casco. Proizvodnja na tej podlagi je bila nedavno opuščena.

Petola je v prerezu nekaj mm debela, trdno sprijeta želatinasta preproga cianobakterij. Je črne barve in je prežeta s sadro, karbonatnimi minerali in glino. Rast alg na sedimentu stabilizira njegovo površje.

Na površini petole je okolje primerno za rast fotoavtotrofov (cianofitov, alg – klorofitov in dijatomej), ki ustvarjajo sloj bogat s kisikom. Količina proizvedenega kisika petole na enaki površini ustreza količini proizvedenega kisika tropskega pragozda višine 30 do 40 m. Gornji sloj je rjave barve, v njem prevladujejo cianofiti, kot sta Enthopysalis in Lyngbya. V spodnjem sloju pa prevladuje Microcoleus chthonoplastes, ena najbolj trdoživih vrst cianobakterij, ki je sposobna prenašati tudi desetkratno koncentracijo morske vode.