Zgodovina
Sediment v podlagi Sečoveljskih solin je večidel naplavila reka Dragonja. Svojo široko strugo si je vrezala vzdolž stika flišnih plasti Šavrinskega gričevja, ki obdaja soline na severu, in krednega apnenca Savudrijskega polotoka na jugu. V spodnjem delu se menjavajo plasti peščene gline in zaglinjenega proda, v vrhnjem delu pa rečne naplavine in morsko blato. Zaznavne so posamične spremembe v sedimentu (školjke in polži) ter temne usedline organskih snovi (listje, stebla, korenine), kar daje slutiti, da je bilo ustje Dragonje občasno za krajše obdobje zamočvirjeno. Fosilni ostanki morskega blata kažejo, da se je v Sečoveljski dragi večkrat menjavalo morsko okolje sedimentacije s polslanim. Z odlaganjem naplavin se je dvigovalo dno ob izlivu Dragonje in tako so nastale razmere za ureditev solnih polj.
804
Prvi znan dokument, ki omenja Piranske soline oziroma tisti del, ki je bil v lasti samostana, je tako imenovani Placito di Risano iz leta 804. Dokument je del razprave poslancev Karla Velikega v Rižani o Paških solinah. V Piranu je bilo v tistem času več manjših solin v lasti samostanov.
933
Leta 933 vzhodno primorska mesta podpišejo dogovor o obvezni prodaji soli Beneški republiki. Le-ta je v boju za ekonomsko prevlado v Sredozemlju uničevala soline na zahodu in v Istri. Na severu Jadrana pa je, da bi zadržala svoj vpliv, mestnim občinam postopoma omogočila celo delno neodvisnost v pridobivanju soli.
1358
Da bi povečali ekonomski učinek pridobivanja soli so leta 1358 v Piranu uvedli postopek po zgledu paških solin. Le-te so dajale belo sol, pridelano na podlagi iz sadre, z mikrobiološkimi elementi, ki so sestavljali t.i. petolo.
1274 – 1278
V obdobju med 1274 – 1278 Piranske soline obsegajo soline Fazan v Luciji, Strunjanske in Sečoveljske soline. V statutu mesta Piran opredelijo uredbo o regulaciji solin in pravicah mesta do pridelovanja soli in trgovanja z njo.
1460
V novem valu rušenja solin po Sredozemlju, s katerim so Benečani spet hoteli okrepiti svojo moč, ostanejo Piranske soline v letu 1460 nedotaknjene, zato postanejo največje in najpomembnejše na severovzhodu Jadrana oz. v Beneški republiki. Pirančani z znatnimi mestnimi prihodki izvedejo v solinah velika infrastrukturna dela. Konec 14. stoletja začnejo graditi bazene pravilnih oblik, z zaporednim vrstnim redom izhlapevalnih in kristalizacijskih površin. Sledi skoraj 300 let dolga zlata doba Piranskih solin, ki jo zmotijo le naravne nesreče in stihijska želja posameznikov po bogatenju.
1797
Leta 1797 propade Beneška republika, istrske soline preidejo pod avstrijsko upravo.
1814
1814 avstrijska monarhija razglasi sol za državni monopol in trg soli se za Piranske soline poveča.
1903
Leta 1903 avstrijska vlada od malih lastnikov odkupi solinske fonde in začne intezivnejše gospodariti, da bi premagala konkurenco sicilijanskih solin. Vpelje uporabo Beauméjevega areometra in utrjuje obrambne nasipe. Leta 1904 preuredi sektor Lera. Več kristalizacijskih gred v središču solin združi v eno večje, ki jo obkrožajo bazeni različnih stopenj izhlapevanja. Uvede pobiranje soli na 7 do 8 dni (kar je bilo pozneje spet opuščeno in znova uvedeno dnevno pobiranje soli) in odvoz soli s samokolnicami. Za tiste čase revolucionaren sistem deluje še danes.
1918
Po razpadu avstro-ogrske monarhije Piranske soline prevzame Italija. To se zgodi leta 1918. Znova jih rekonstruira, kar pozitivno vpliva na kakovost in količino pridelane soli.
1945
Obdobje okoli leta 1945 je čas Svobodnega tržaškega ozemlja in dobrih sezon z visokimi izkoristki solin.
1957
V času Socialistične federativne republike Jugoslavije Piranske soline leta 1957 še zadnjič prenovijo. Preusmerijo tudi reko Dragonjo - združijo jo s potokom sv. Odorika, da bi zaustavili njeno poplavljanje. Kljub obilici delovne sile in ugodnem vremenu, ki bi omogočala ekonomski uspeh, saj rekordna letina obsega kar 40.000 ton soli, pa je širši interes usmerjen v rudnike soli. Monopolni položaj je prevzel rudnik kamene soli v Tuzli, ki je uspešno oviral posodabljanje proizvodnje v morskih solinah. Slednje so se ohranile le zaradi pridobljenih dovoljenj za uvoz morskih soli.
1961
Z Odločbo Občinskega ljudskega odbora Piran z dne 01.06.1961 je gospodarska organizacija »Piranske soline« Portorož, takratni nosilec pravice in dovoljenja za izkoriščanje mineralnih surovin – morske soli, dobila v trajno uporabo zemljišča in stavbe v družbeni lastnini, ki jih je podjetje potrebovalo za pridobivanje in predelovanje ter skladiščenje soli, ker je opravljalo splošno koristna dela..
1967
Leta 1967 se podjetje Piranske soline združi z Drogo Portorož. V začetku šestdesetih let vdre na na evropske trge cenena afriška sol.
1968
Zaradi prevelikih proizvodnih in vzdrževalnih stroškov, kar je bila tudi posledica preboja obrambnih nasipov v Fontaniggeah, se leta 1968 trajno ukine pridobivanje soli v sektorjih Fontanigge in Fazan (v Luciji).
1976
Leta 1976 nastajajo študije, dograjuje se infrastruktura,izvajajo se ekonomski ukrepi za povečanje izkoristka solin, toda brez večjega uspeha.
1988
Ustanovljeno je podjetje SOLINE Pridelava soli d. o. o., hčerinsko podjetje Droge Portorož.
1990
Leta 1990 je bil sprejet Občinski odlok Občine Piran o razglasitvi krajinskih parkov Sečoveljske in Strunjanske soline.
1992
S sprejetjem in deponiranjem Akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij UNESCO leta 1992 se je Republika Slovenija pridružila ramsarski družini, leto kasneje so bile Sečoveljske soline uvrščene v seznam mokrišč mednarodnega pomena pod okriljem Ramsarske konvencije. S tem je prevzela obvezo celovitega varstva in upravljanja z območjem solin tudi z vidika Direktiv Evropske unije, skupna varstvena stroka pa je spremenila vsebino razlag o možni rabi solin. Zavzela je stališče, da je treba obdržati tradicionalno solinarjenje zaradi ohranjanja naravnih in kulturnih vrednot.
1993
Leta 1993 Občinski Izvršni svet v resoluciji o pomenu Krajinskega parka Sečoveljske soline izrazi interes, da Droga Portorož upravlja krajinski park in postane nosilec proizvodnje soli na tem območju. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih pa v solinah opredeljuje tudi prostor za razvoj marikulture in zdraviliškega turizma.
1998
Sprejet akt o ustanovitvi podjetja SOLINE Pridelava soli d. o. o., hčerinskega podjetja Droge Portorož.
1999
V letu 1999 Droga Portorož izloči pridelavo soli in ustanovi podjetje SOLINE Pridelava soli d. o. o. Leto kasneje se podjetje SOLINE Pridelava soli d. o. o. prijavi na razpis za upravljalca Krajinskega parka Sečoveljske soline in postane njegov skrbnik.
2000
SOLINE Pridelava soli d. o. o. se prijavi na razpis za upravljalca Krajinskega parka Sečoveljske soline in postane njegov skrbnik.
2001
5.aprila 2001 je Vlada RS sprejela Odlok o razglasitvi Muzeja solinarstva na Fontaniggeah za kulturni spomenik državnega pomena z vplivnim območjem, ki zagotavlja nemoteno delovanje Muzeja in varovanje njegovih kulturnih, etnoloških, tehniških, arhitekturnih, krajinskih, likovnih in zgodovinskih vrednot v celoti, v njihovi izvirnosti in neokrnjenosti.
20.4.2001 Vlada Republike Slovenije sprejme Uredbo o Krajinskem parku Sečoveljske soline z namenom, da zavaruje območje naravne vrednote in ohrani biotsko raznovrstnost tipičnega solinskega ekosistema.
2002
2002 Podjetje SOLINE Pridelava soli d. o. o. postane last družbe Mobitel d.d..
2003
12. 7. 2003 je Ministrstvo za okolje, prostor in energijo s podjetjem SOLINE Pridelava soli d.o.o. v Sečoveljskih solinah podpisalo koncesijo za 20 - letno upravljanje s Krajinskim parkom Sečoveljske soline.
Sečoveljske soline so z vstopom v EU izpolnile merila za razglasitev območja posebej varovanega območja NATURA 2000. Območja NATURA 2000 so določena na podlagi direktive o pticah (Direktiva Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic) - SPA območja, in direktive o habitatih (Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst) - pSCI območja. Predloge območij, ki jih je Slovenija opredelila na podlagi direktive o habitatih, bo Evropska komisija sprejela po posebnem postopku, ki običajno traja nekaj let.
2004
Vlada je dne 30.4.2004 območja NATURA 2000 potrdila z Uredbo o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), Uradni list RS, št.49/04 in Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), Uradni list RS, št.110/04.
Kljub zagotovljenem pravnem varstvu v nacionalnem merilu (Uredba Vlade Republike Slovenije o Krajinskem parku) in mednarodnim varstvenim okvirom (določila Ramsarske konvencije) je v raznih (občinskih in državnih) planskih dokumentih še vedno moč zaslediti ideje o poseganju na območje solin in njegovem preoblikovanju. Prav zato je razglasitev območja NATURA 2000 izredno pomembna, saj je država dolžna takšna območja varovati in jih ustrezno ohranjati.
2011
Vlada RS je na svoji redni seji 30.6.2011 sprejela Uredbo o načrtu upravljanja krajinskega parka Sečoveljske soline za obdobje 2011-2021. Uredba temelji na zakonu o ohranjanju narave in uredbi o krajinskem parku Sečoveljske soline, so sporočili iz vladnega urada za komuniciranje. Zakon določa način priprave načrta za upravljanje zavarovanega območja, v uredbi o krajinskem parku pa je določeno, da morajo za upravljanje Sečoveljskih solin sprejeti načrt upravljanja. Sprejeta uredbatako opredeljuje načrt upravljanja in določa pogoje za investicijsko vzdrževanje ter vlaganje v nepremičnine, ki so v lasti države. Novi načrt upravljanja velja deset let, do leta 2021. To je programski dokument, v katerem sta za to obdobje opredeljena vizija in razvoj Sečoveljskih solin. Načrt je nastal na osnovi veljavnih predpisov in mednarodnih konvencij s področja ohranjanja narave, ocene ter analize stanja parka. Ob tem so upoštevali tudi gospodarsko dejavnost rabe mineralne surovine, ki poteka na podlagi podeljene koncesije, ter dejavnosti varstva kulturne dediščine znotraj muzeja solinarstva.