Zakonodaja
Uredba o krajinskem parku (2001)
V KPSS se prepletajo trije temeljni vidiki rabe prostora: naravovarstveni,
kulturni in gospodarski s tremi gospodarskimi dejavnostmi: solinarstvom,
turizmom, rekreacijo ter z drugimi dopolnilnimi dejavnostmi.Vlada RS je
sprejela Uredbo o Krajinskem parku
Sečoveljske soline z namenom, da zavaruje naravno območje in ohrani
biotsko raznovrstnost tipičnega solinarskega ekosistema.
Ramsarska konvencija (1971)
Konvencija o varovanju mokrišč mednarodnega pomena, predvsem kot prebivališču
vodnih ptic, (Ramsarska konvencija) je bila prvi svetovni sporazum o varovanju
in razumni rabi naravnih virov. Konvencija je okvir za mednarodno sodelovanje
na področju varovanja in razumne rabe mokrišč.
Ramsarska konvencija ali Konvencija o močvirjih mednarodnega pomena, predvsem
kot prebivališču močvirskih ptic, je bila sprejeta 2. januarja 1971 v iranskem
mestu Ramsar. Njen namen je "ohranjati in sprejemljivo uporabljati
mokrišča na nacionalni ravni in z mednarodnim sodelovanjem uveljavljati načela
trajnostnega razvoja".
Ramsarsko konvencijo je ratificiralo že prek 100 držav. Slovenija se je
ramsarski družini pridružila leta 1992, naslednje leto pa so bile Sečoveljske
soline uvrščene na Seznam mokrišč mednarodnega pomena. Kot drugo slovensko
mokrišče je na omenjeni Seznam uvrščen sistem podzemnih mokrišč v Škocjanskih
jamah.
Smernice za varstvo ptic (1979)
Smernice Evropske komisije so članicam Evropske unije naložile stroge pravne
obveznosti, med njimi tudi, da je treba znotraj posebej varovanih območij
ohranjati populacije prostoživečih ptic.
Sečoveljske soline (natančneje: območje Fontanigge) so po tej direktivi
predlagane za uvrstitev v omrežje evropsko pomembnih območij posebnega varstva
NATURA 2000.
Habitatne smernice (1992)
Namen teh smernic Evropske komisije je zagotoviti ohranitev biološke
raznovrstnosti (biodiverzitete) z varovanjem naravnih habitatov prostoživečih
živali.
Celotno območje Sečoveljskih solin (Lera in Fontanigge) je po teh smernicah
predlagano za uvrstitev v omrežje evropsko pomembnih območij posebnega varstva
NATURA 2000.
Omrežje Natura 2000
Sečoveljske soline izpolnjujejo merila za razglasitev območja posebej
varovanega območja NATURA 2000 po določilih Direktive o ohranjanju naravnih habitatov
ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst in Direktive o ohranjanju
prostoživečih ptic. Kljub zagotovljenemu pravnem varstvu v nacionalnem merilu
(Uredba Vlade Republike Slovenije o krajinskem parku) in mednarodnim varstvenim
okvirom (določila Ramsarske konvencije) je v raznih (občinskih in državnih)
planskih dokumentih še vedno moč zaslediti ideje o poseganju na območje Solin
in/ali njegovem preoblikovanju. Prav zato bo razglasitev območja NATURA 2000
izredno pomembna, saj je država dolžna takšna območja varovati in jih ustrezno
ohranjati.
Posebnost Sečoveljskih solin v primerjavi z večino drugih območij NATURA 2000 v
Sloveniji je v dejstvu, da je ozemlje (z izjemo nekaj parcel) v celoti v
državni lasti. To pomeni, da izvajanje projekta LIFE pa tudi varstvenih
usmeritev in režimov, na Solinah ne ovirajo problemi, povezani z zasebno
lastnino. Tudi zato bi lahko območje Sečoveljskih solin izkoristili za
promocijo določenih vsebin koncepta NATURA 2000, ki so v drugih območjih
obremenjena z omejitvami, ki izhajajo iz lastništva zemljišč ali razumevanja
koncepta trajnostne rabe.
Sečoveljske soline imajo pomembno vlogo v mozaiku preostalih obalnih mokrišč,
ki prehajajo iz Beneške lagune na zahodu proti vzhodni obali Jadranskega morja.
Nekatera izmed njih so že ali še bodo vključena tudi v omrežja NATURA 2000
(npr. izliv Soče, Škocjanski zatok, laguna Stjuža itd.).
Barcelonska konvencija (1976)
Njen prvotni namen: zmanjšati onesnaževanje v Sredozemskem morju, je nadgrajen
s številnimi predpisi, vezanimi na to območje. Leta 1982 je bil tako sprejet
tretji predpis glede posebno zavarovanih območjih v Sredozemskem morju, ki je
nadgrajen z novim, imenovanim Predpis za posebno zavarovana območja in
biodiverziteto.
Namen posebno zavarovanih območij je ohraniti:
- značilne tipe ustrezno velikih obalnih in morskih ekosistemov, da bi
se zagotovila njihova dolgoročna sposobnost za življenje in ohranila
njihova biodiverziteta;
- habitate, ki jim grozi, da bodo v svojih naravnih sredozemskih
območjih razširjenosti izginili, ali katerih območje se je zmanjšalo
zaradi njihove regresije ali bistveno omejene površine;
- habitate s kritično stopnjo preživetja za močno ogrožene
- ali endemične živalske in rastlinske vrste;
- lokalitete posebnega pomena zaradi njihovih znanstvenih, estetskih, kulturnih ali izobraževalnih vrednosti.