Pogosta vprašanja

V 11.členu Uredbe o KPSS je za drugo varstveno območje (Lera) zapisano, da »je zaradi varstva naravnih vrednot obvezno izvajanje solinarstva na tradicionalen način…«. Takšen način pridelave soli namreč ni ovira za obstoj vrst; nasprotno:  zagotavlja razmere za obstoj specifičnih, tudi redkih in ogroženih rastlin in živali in tradicionalno solinarstvo je pogoj, da bodo te vrste obstale v solinah tudi v prihodnje. 

Družba Mobitel d.d. je kupila podjetje Soline d.o.o., ne pa območja. Območje Krajinskega parka je po določilih Zakona o ohranjanju narave (ZON) prešlo v last države.

Ne. Narodni park (po mednarodni klasifikaciji in nacionalni zakonodaji) praviloma obsega mnogo večja območja. Praviloma naj bi osrednje območje narodnega parka merilo vsaj 20.000 ha, kar je 30 krat več kot merijo celotne soline!. Predvsem pa se krajinski park loči od narodnega parka po ciljih upravljanja. V vsakem zavarovanem območju (tako krajinskem kot narodnem parku) je osnovni cilj upravljanja varstvo pestrosti vrst in njihovih prebivališč, ter z njimi povezanih naravnih vrednot  in  kulturne dediščine. V pretežnem delu narodnega parka je prisotna prvobitna narava, medtem ko je krajinski park območje s poudarjenim kakovostnim in dolgotrajnim prepletom človeka z naravo, ki ima veliko ekološko, biotsko ali krajinsko vrednost. Ob tem velja dodati, da so vse kategorije upravljanja zavarovanih območij, torej krajinski, regijski, narodni parki in naravni rezervati, enako pomembni za varovanje narave. Zato krajinski park ni »manj pomemben« od narodnega parka.  Po določilih Zakona o ohranjanju narave sodi območje KPSS med znamenitosti, ki so v lasti države.

Z besedo mokrišče označujemo različne biotope, za katere je značilno, da so na prehodu med vodnimi in kopenskimi ekosistemi, vsem pa je skupno to, da jim življenjski utrip daje voda. Razvrstitev mokrišč je zapletena zaradi njihovega prehodnega značaja, različnih tipov mokrišč in njihovega poimenovanja. Ramsarska konvencija podaja za mokrišče naslednjo razlago: "Mokrišča so območja močvirij, nizkih barij, šotišč ali vode, naravnega ali umetnega nastanka, stalna ali občasna, s stoječo ali tekočo vodo. Voda je sladka, polslana ali slana, vključno z območji obalnega morja, kjer voda ob osekah ne presega globine šest metrov". Mokrišča imajo pomembno vlogo v človekovem življenju, v preteklosti pa so pomembno vplivala na razvoj civilizacij. Še danes so to območja z visoko pestrostjo vrst, hkrati pa varujejo okolje pred poplavami, zadržujejo visoke vode ob poplavah, čistijo onesnažene vode, so vir hrane in različnih dobrin ter območja, kjer se človek lahko sprosti in doživlja naravo.

Natura 2000 je omrežje posebnih varstvenih območij, določenih v državah članicah Evropske unije z osnovnim ciljem ohranjati biotsko raznovrstnost za bodoče rodove. Namen vzpostavitve omrežja območij temelji na Direktivi EU o habitatih in na Direktivi EU o pticah. Tako kot vse ostale države,  mora tudi Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo predložiti seznam potencialnih varstvenih območij narave, ki ustrezajo kriterijem vrednotenja po obeh direktivah. Sečoveljske soline so kot območje posebnih vrst in habitatov uvrščene na omenjeni nacionalni seznam.

Petola je nekaj mm debela plast alg, bakterij, sadre in mineralov, ki preprečuje stik morskega blata na dnu kristalizacijskih bazenov s kristali soli.  Sečoveljske soline so jo pripeljali paški solinarji v 14.stoletju, saj so bile njihove soline znane po vsem Sredozemlju zaradi izjemne kakovosti soli. Solinarji so skozi stoletja veliko pozornost posvečali vzgoji te edinstvene plasti in še danes redno skrbijo za ravno prav debel sloj in skorjo. Petola še danes pokriva dno kristalizacijskih solnih bazenov v Sečoveljskih solinah in omogoča nastajanje čistih, belih solnih kristalov.

V zimski polovici leta solinarji ne počivajo. Opravljajo namreč vzdrževalna dela in pripravljajo solne fonde in petolo (podlago) za naslednjo solno sezono. V zadnjih dveh letih pa tudi kosijo nasipe v okviru LIFE projekta, obnavljajo  prečne nasipe ter sodelujejo pri izvedbi drugih  akcij v okviru drugih projektov.

Virus aviarne influence ima v slani vodi zelo majhno možnost preživetja, sploh če gre za visoko koncentracijo soli. Galebi lahko zbolijo za omenjenim virusom, vendar je treba povedati, da je v Sloveniji potrjen virus pri labodih, sivi čaplji in raci mlakarici, ki so bile najdene na območju Štajerske. Pri pticah na drugih območjih Slovenije prisotnost virusa ni bila potrjena in zato zaenkrat ptice na vašem področju niso ogrožene in ne predstavljajo potencialne nevarnosti za širjenje virusa aviarne influence.

Virus aviarne influence za razmnoževanje potrebuje živo celico in toplokrvno žival, prenaša pa se lahko z vsem, s čimer je okužena žival ali njeni izločki prišla v stik. Prav tako nas zanima ali je možno, da se virus prenaša tudi s soljo oz. ali je pridelovanje soli v letošnji sezoni ogroženo zaradi morebitnih stikov soli z okuženimi pticami oz stika soli z morebitnimi okuženimi ptičjimi iztrebki. Virus aviarne influnence v visoki koncentraciji soli ne obstane in zato pridelovanje soli ni ogroženo.

 

Nasipi ob Drnici so nujni, ker varujejo soline, pa tudi letališče in Sečovlje pred poplavami. V primeru neurja v povodju Dragonje se gladina vode  v Drnici dvigne in prestopi brežine. Nasipe ob Drnici je stoletja redno vzdrževalo na stotine rok solinarjev, ki so v tistih časih prebivali na solinah. Časi so se spremenili, solinarskih družin že dolgo ni več v solinah, nasipi pa so propadali. Odgovornost za njihovo obnovo in s tem za poplavno varnost pa se je z ramen solinarjev prenesla na državo. Zaradi pomanjkanja denarja pa je država le občasno obnovila posamezen odsek nasipov. Ob Drnici se je to zadnjič zgodilo pred 20 leti. Na Ministrstvu za okolje, prostor in energijo (MOPE) so se odločili za obnovo povsem porušenega izlivnega dela leve brežine Drnice. S flišno kamnino iz začasne deponije na letališču (fliš je bil pridobljen ob izkopu za piransko garažno hišo) so najprej utrdili na enak način kot leta 1985 obnovljen zgornji del trase nasipa ob Drnici, da so nato lahko s tovornjaki pripeljali fliš do izliva Drnice. Po izdelanem izvedbenem projektu obnove nasipa in preverbi ustreznosti materiala za vgradnjo, je investitor (Agencija RS za okolje v sklopu MOPE) pridobil ustrezno gradbeno dovoljenje. Dela bodo končana do novembra 2004.

Problem povečanega števila galebov ne gre iskati v Sečoveljskih solinah. Rumenonogi galeb pri nas gnezdi le v Sečoveljskih solinah, kjer pa število gnezdečih parov ne preseže številke 300. Število teh ptic se v solinah močno poveča, ko se "domačim" pticam pridružijo galebi iz Istre, Kvarnera, Dalmacije in Italije. Takrat je "prišlekov" vsaj 25 krat več kot "domačinov". Vsaka podobnost s povečanjem števila ljudi na slovenski obali je zgolj naključna! Galebi se namreč ne ustavijo na dopustu: Sečoveljske soline so eno redkih območij ob jadranski obali, kjer se poleti počutijo varne. V tem času namreč menjajo perje. Poleg tega pa je na deponiji odpadkov v Dragonji zanje vedno dovolj hrane. 

Sanacija smetišč in deponij ob gnezdiščih v Sredozemlju je ena od predlaganih rešitev za zmanjšanje števila teh ptic.

Za nekatera zavarovana območja državnega pomena je država ustanovila javne zavode, ki upravljajo s temi območji. KPSS pa je prvi primer državnega zavarovanega območja, kjer je vlada RS s koncesijo podelila pravico upravljanja Parka in rabe naravne vrednote podjetju (Soline Pridelava     soli d.o.o.). V okviru tega podjetja deluje tudi vodstvo  KPSS.

Čeprav so se nekatere značilne solinske ptice pred zimo odselile v toplejše kraje (npr. mala in navadna čigra, polojnik, večina beločelih deževnikov itd.), je ptičji svet solin tudi pozimi pester. Številne so male,  velike bele in sive čaplje, rumenonogi in rečni galebi, poleg teh, v solinah vse leto prisotnih vrst, pa sem priletijo tudi ptice s severa Evrope. Med njimi so vrste, ki se prehranjujejo na morju pred solinami (npr.slapniki, ponirki, srednji žagarji…), v solnih bazenih pa so pogoste race (mlakarice, kreheljci, žvižgavke in druge) ter nekateri pobrežniki, npr.rdečenogi martinec. Zelo značilna je tudi več sto glava jata črnih lisk, ki jo lahko opazujemo ob poti ob izlivu Dragonje.

Obiskovalci s psi (na povodcu) so vabljeni, da obiščejo del parka (Fontanigge), kjer se lahko sprehodijo po makadamski poti ob Dragonji oz. do Muzeja solinarstva. Soline si na sprehodu s psom na vrvici lahko ogledajo tudi s poti ob Jernejevem kanalu.

V naravnih rezervatih psi,  (tudi če so na povodcu),   niso zaželeni. Posebej so moteči tam, kjer so številne kolonije na tleh gnezdečih ptic (v solinah so to galebi, čigre, polojniki, beločeli deževniki…). Te ptice se psov nagonsko bojijo oz. jih prisotnost psov vznemirja.

Na Leri so psi (tudi na povodcu) nezaželeni tudi zato, ker se tu aktivno pridobiva sol. Po določilih rudarske zakonodaje, psi v območja rudarskega pridobivalnega prostora, kjer se pridobiva sol  (ki se lahko uporablja kot živilo), ne smejo. Prosto spuščeni psi pogosto zahajajo v  solna polja in močno poškodujejo podlago, na kateri se prideluje sol. Za solinarje in obiskovalce KPSS pa so zelo moteči tudi pasji iztrebki, ki ostajajo ob poteh.