Strunjanske soline

Ležijo ob iztoku potoka Roje v Strunjanski zaliv vzhodno od Pirana, ob nekdanjem strunjanskem pristanišču, mandraču Stjuža. So najsevernejše soline v Sredozemlju, na katerih še vedno vsako leto na tradicionalen način pobirajo sol.  Z njimi so Avstrijci po letu 1900 preverili sistem združevanja manjših enot v večje in  ga kasneje uporabili na Leri v Sečoveljskih solinah. Naravne danosti za širitev solin so omejene, zato se tudi v obdobjih, ki so bila solinarjem naklonjena, niso mogle povečevati. Domnevajo, da so sol sprva pobirali iz plitvih, ob plimi zalitih kotanjah, kar se je ohranilo še na nekaterih jadranskih otokih. Čas nastanka Strunjanskih solin ni natančno znan, verjetno so nastale v 13.stoletju. Skupaj z laguno Stjužo tvorijo izjemen preplet življenjskih okolij, ki gostijo pester rastlinski in živalski svet.