Vir soli
Sol so že v preteklosti pobirali iz naravnih obmorskih kotanj in skalnih razpok ali pa s slanih jezer v puščavskih območjih.
Seveda ni potrebno veliko, da vzdolž morskega obrežja postavimo nasipe in zajezimo morsko vodo in z izhlapevanjem le-te pridemo do soli. Potrebno je le veliko energije. Vzdolž sončnih, suhih obrežij je sončne energije v izobilju, v mokrih, hladnejših območjih pa so stroški ogrevanja slanice najpomembnejši element v ekonomičnosti proizvodnje.
Kakor koli že, slane izvire in naravne izdanke, ki vsebujejo sol, je mogoče tu in tam najti tudi v notranjosti nekaterih dežel. Naravna sol iz slanih izvirov je bila zaradi visokih stroškov transporta navadno konkurenčnejša od morske soli in relativna redkost slanih izvirov je bila za neko skupnost v notranjosti dežele velikokrat pomemben geološki vir. Avstrija in Nemčija na primer, sta imeli celo vrsto izdankov kamnin z vsebnostjo soli, kar je bilo prav srečno naključje za neko območje v notranjosti dežele z vlažnim podnebjem. O krajih in območjih z zalogami soli govorijo že imena, ki vsebujejo besedo »salz« ali »halle« kot na primer Salzburg (mesto soli), Salzkammergut, Reichenhall, Halle, Hallein in Hallstatt, pa tudi stara avstrijsko poljska provinca Galicija.
Maji so pridobivali sol v kraju, imenovanem Salinas de los Nueve Cerros, v Gvatemali. Ta lokaliteta, ki je bila edini večji vir soli za tako imenovane nižinske Maje v notranjosti dežele, je ležala na kraju, kjer so se slani izviri izlivali v reko. Ljudem, ki so živeli v krajih niže ob reki, pa zagotavljalo lahek dostop do soli. Tehnologija pridobivanja soli je vključevala izhlapevanje s pomočjo sonca in žganje slanice iz slanih izvirov v posebnih keramičnih posodah. Te posode so največje, kar so jih kdaj našli na kateri koli majevski lokaliteti.
O zelo dobro organizirani trgovini s soljo na Kitajskem se je lahko na lastne oči prepričal Marco Polo, ki je zapisal, da je najpomembnejše trgovsko blago na reki Jangce prav sol, ki so jo tovorili navzgor po reki v notranjost iz različnih obalnih krajev (še posebno iz mesta Hangčov). Kitajci so pridobivali sol na več načinov: morsko vodo so pustili, da je izhlapela, ali pa so jo kuhali. Slanico so črpali iz jaškov, ki so jih izvrtali v ležišča soli. Sodobno črpanje nafte ima svoje tehnološke korenine prav v metodah, ki so jih kot prvi razvili Kitajci za pridobivanje soli.
Danes v večini solin morsko vodo postopoma nalivajo v sistem plitvih bazenov, kjer na soncu in vetru izhlapeva in se zgoščuje ter se po večkratnem prelivanju zgosti do nasičenosti s kuhinjsko soljo. Slanice je v bazenih od pet do deset centimetrov, nasičenost dosežejo že po dveh, treh tednih.