Sol v Sredozemlju

Seveda pa ni presenetljivo, da največji pristanišči med njimi, Genova in Benetke, nista le trgovali s soljo, temveč sta se bojevali za prevlado na tem področju.

Sol je mogoče pridelati na skoraj vsaki primerni obrežni lokaciji v Sredozemlju. Medtem ko je  mogoče predvideti nastanek trgovskega kartela v nekem območju, pa je veliko težje obvladovati ali nadzirati proizvodnjo soli. Zato je prav osupljivo, kako učinkovito sta lahko Genova in še posebej Benetke nadzorovali ne le proizvodnjo soli, temveč tudi trgovino z njo.

Genova leži v zahodnem Sredozemlju, Benetke pa ob Jadranskem morju. Obe sta uporabljali svojo politično in vojaško moč za to, da sta nenehno utrjevali svojo lokalno trgovino, hkrati pa posegali, kolikor se je le dalo, v trgovino svojih tekmecev. Benetke so bile bolj politično organizirane, kar je pomenilo, da so lahko bolj brezobzirno in učinkovito uporabljale svojo državno moč. Zavestno so se odločile, da se osredotočijo na trgovino s soljo, medtem ko je bila sol za Genovo le eden v vrsti potencialno dobičkonosnih tovorov. Kadar koli je med njima izbruhnil spor, povezan s soljo, so daljši konec skoraj vedno potegnile Benetke, ki se jim je iz nadzora nad jadranskim trgovanjem s soljo pravzaprav posrečilo napraviti zelo dober posel. Nekaj svojega zgodnjega bogastva so dolgovale trgovanju s soljo, pridelano v njenih lagunah v 13. stoletju, ko so  z italijanskimi mesti v notranjosti dežele sklenile vrsto pogodb za dobavo soli. A bolj ko so Benetke nadzirale trgovino s soljo v Jadranu, bolj so uporabljale dobiček, ki je izhajal iz nje, za subvencioniranje drugih trgovskih dejavnosti.

Beneški trgovci, ki so mestu dobavljali sol, so lahko dobili bančna posojila in  s tem možnost, da so blago lahko kupili zelo hitro. Zgodovinar S. A. Adshead je zapisal: »Za Benečane sol ni bila blago vsega blaga … oljila je kolesa vseh delujočih delov in poganjala svoj motor.« Trgovina s soljo je omogočala beneškim trgovcem, da so nadvse učinkovito in odkrito tekmovali s svojim tekmeci. Sol je bila »il vero fondamento del nostro stato«. Sicer pa so bili Benečani vedno pripravljeni, da pri uveljavljanju svojega nadzora nad soljo uporabijo vso svojo surovo moč.

Rimsko središče pridobivanja soli je bil Comacchio na jadranski obali, nekaj kilometrov severno od Ravenne. Po zapisih langobardskega kralja Luitipolda, ki je živel v osmem stoletju,  so sol iz Comacchia po padcu Rima tovorili v vsa glavna mesta v notranjosti Lombardije, skozi Ferraro vsaj do Parme, Lodija in Brescie. 

Benečani, ki so se odločili, da bodo ohranili nadzor nad trgovino s soljo, so leta 932 Comacchio preprosto uničili. Porušili so tamkajšnjo citadelo, poklali prebivalce, preživele pa odpeljali s seboj v Benetke, kjer so morali, preden so jih izpustili, zapriseči zvestobo beneškemu dožu. Medtem pa je vrzel v pridobivanju soli, ki je nastala po uničenju Comacchia, zapolnilo mesto Cervia, ki leži južno od Ravenne. Tu so sol pridobivali vsaj do leta 965.

Benečani so potem začeli graditi soline v lastnih lagunah, in leta 1028 je tedanji beneški dož izdal dovoljenje, da Chioggia v beneških lagunah zgradi še nekaj dodatnih solin. Vendar se je kmalu izkazalo, da solin v razmeroma izpostavljenih in od neviht pogosto bičanih beneških lagunah ni tako preprosto zgraditi kot v Comacchiu, in kar nekaj časa je trajalo, preden je proizvodnja soli v Chioggi postala resnično uspešna. 

Okrog leta 1180 je postalo jasno, da sta Cervia in Chioggia hudi tekmici v proizvodnji soli, prva pod zaščito Ravenne, druga pa Benetk. Ravennski nadškof in beneški dož nista bila več prizanesljiva drug do drugega. Benetke so razglasile, da sta tako prodaja kot transport soli s strani Chioggie nezakonita brez beneškega certifikata, in enako je storila Ravenna za Cervio. Tržišče soli tako ni bilo več v rokah trgovcev, ampak politikov. Leta 1234 se je vojna med Benetkami in Ravenno končala s prepovedjo, da se katera koli sol iz Ravenne (Cervie) tovori proti severu, za kar so potem učinkovito poskrbele beneške galeje same.

Zdaj so šli Benečani logičen korak dlje: povsem iz praktičnih razlogov so se odpovedali nadaljnji proizvodnji soli in se namesto tega osredotočili na odločitev, da postanejo zgolj (monopolistični) trgovci s soljo. Med letoma 1250 in 1280 so postali bolj ali manj dominantni kupci soli, ki so jo potem sami  prevažali in prodajali. Pred letom 1350 soli tako ni mogla prevažati nobena ladja, razen beneške na poti v Benetke ali iz njih.

Zlato pravilo beneške politike je bilo, da mora vsako trgovsko blago pod njihovim nadzorom potovati skozi Benetke. Šele leta 1590 jim je uspelo, da so dobili 81 % pribitka od soli, prodane v notranjosti dežele, vendar pa ni bilo vedno tako. Tu in tam so Benečani prodali sol po nižji ceni od normalne, če so s tem pospešili trgovino z dražjim blagom, ki je prinašal večje dobičke. To dejavnost je načrtovalo in nadzorovalo posebno državno telo, imenovano Collegio del Sal. Nagrade so bile osupljive, vendar dobro sredstvo za opravičevanje tako vztrajnosti kot brezobzirnosti, s katero so Benečani upravljali poslovanje s soljo. Benečanski trgovci so po pravilu kupovali sol po ceni 1 dukat za tono, prevoz do Benetk jih je stal 3 dukate za tono, tam pa so dobili državno subvencijo v višini 8 dukatov za tono.

Država je pobrala davek, ko je sol zapustila Benetke, in ko je ta dosegla kupca, je bila njena prodajna cena približno 33 dukatov za tono. To pa je bil dobiček, za katerega se je bilo brez dvoma vredno bojevati. Toda koristi niso imeli le trgovci. Kar nekaj dobička, ki ga je na ta račun dobila država, je namreč šlo za arhitekturo, kipe in slike, ki jih lahko občudujemo še danes.

Sicer pa so Benečani poznali več metod za ohranjanje trgovskega monopola. Na otoku Pagu, na primer, so pokupili vso sol, ki je tam niso potrebovali. Potem so jo prepeljali v Benetke in (po zelo visokih cenah) prodali svojim strankam. V Muggii (Miljah) in Kopru so pridelovalci dajali Benečanom delček (kakih 10 %) od pridelane soli (domnevno za »varstvene storitve«), vendar so domači pridelovalci smeli prodati preostalih 90 % samo pod pogojem, da so jo tovorili po kopnem, s čimer je bila učinkovito omejena njena vrednost v območju prodaje. 

Leta 1578 so Benečani uničili soline v Trstu, tako da so v naslednjih dvajsetih letih ustvarjali 80-odstotni dobiček od soli, prodane v notranjosti Lombardije. Toda okrog leta 1600, paradoksalno, po porazu Turkov na morju, je pomorski promet po Jadranskem morju postal prevelik, da bi Benečani lahko ohranili svoj monopol s silo. Njihov vir bogastva v trgovini z začimbami je bil pretrgan, ker so trgovske poti v Indijo zdaj vodile okrog Afrike, njihovo trgovsko ladjevje je začelo propadati.