Sol v Avstriji in na Bavarskem
Reichenhall, veliko solno središče na južnem Bavarskem, je delovalo že v rimskih časih.
Toda pozneje je bilo uničeno; nemara je bilo to delo hunskega poglavarja Atile, še bolj verjetno pa ga je uničil herulski poglavar Odoaker. Po obnovitvi je z njim upravljala salzburška škofija, ki si je iz trgovine s soljo sčasoma nabrala toliko moči in denarja, da je postala nadškofija. Toda leta 1190 je nekdo odprl konkurenčno tovarno v bližnjem Berchtesgadnu, a ker je to storil brez nadškofove odobritve, je med Cerkvijo in državo (nadškofom in cesarjem) izbruhnil spor. Cerkev je spor izgubila in leta 1198 je nadzor nad bavarsko tovarno soli prevzel bavarski vojvoda. Proizvodnja soli v Reichenhallu je v tistem času dosegla vrhunec, ki pa ni trajal dolgo, saj je vztrajna salzburška nadškofija nekaj kilometrov južneje odprla novo tovarno soli. Kljub temu je Reichenhall ostal pomembno solno središče še nekaj stoletij. Sol tu kopljejo še danes, vendar jim dohodek v precejšnji meri prinaša turizem z domnevno zdravilnimi solnimi kopelmi.
Po porazu na Bavarskem se je salzburški nadškof čvrsto oprijel slanih izvirov v bližnjem Halleinu, kjer je kmalu vzniknila nova industrija, ki jo zapisi prvič omenjajo leta 1232. Do leta 1300 je proizvodnja že presegla tisto v Reichenhallu, a ker je tovarna stala bliže Donavi, so sol lahko tovorili ne le v Avstrijo in na Bavarsko, temveč celo na Češko.
Salzburška nadškofija je tako vztrajno kupovala delnice v Halleinu, da je imela v začetku 16. stoletja v lasti že vse. Toda ker je češka krona takrat prešla v roke rodbine Habsburg, nadškofija v začetku 17. stoletja ni imela več dostopa do velikega češkega tržišča. Druge avstrijske tovarne soli so bile sprva še majhne. V Salzkammergutu na primer, so privreli solni izviri iz horizontalnih predorov v pobočjih nad dolino. Domačini niso vedeli, da so to pravzaprav starodavni jaški, ki so vodili do starih rudnikov soli, delujočih v prazgodovinskih časih.
Tovarna soli v Hallu na Tirolskem je bila temelj moči za njene lastnike, habsburške vojvode, ki so tam vladali od leta 1363. Vojvode so sol prodajale Švicarjem, dobiček pa uporabljali za financiranje habsburških pohodov proti Švicarjem!
Habsburžani so dohodek od soli redno uporabljali kot poroštvo za hitro zbiranje denarja v časih nujnih vojaških akcij, prvič za potrebe praške defenestracije leta 1618 po vstaji Čehov in obleganjem Dunaja s strani protestantskih sil. Cesar Ferdinand II. je dohodke od soli porabil za financiranje katoliške vojske, ki je rešila Dunaj in leta 1620 dobila odločilno bitko pri Beli gori. Dohodek od soli, nakopane v rudnikih Wieliczka, je bil porabljen za financiranje junaške poljske vojske pod vodstvom kralja Jana Sobjeskega, ki je rešila Dunaj med turškim obleganjem leta 1683. Nenavaden, a resničen paradoks je, da so dohodek od soli, nakopane v Wieliczki, prejeli Habsburžani v zameno za njihovo pomoč Poljakom med švedsko invazijo leta 1657! Sol je bila državni monopol tudi na Bavarskem. Tako Avstrija kot Bavarska sta skrbeli ne le za promocijo lastnega izvoza soli, marveč tudi za zaščito domačih tržišč pred vsemi poskusi uvoza soli in njenim tihotapljenjem, ki je cvetelo v tistih časih.
Ker je bila salzburška nadškofija leta 1611 prisiljena k trženju svoje soli prek Bavarcev, sta v tekmi za sol ostala le še dva glavna igralca. Glede na dejstvo, da sta Avstrija in Bavarska nadzorovali glavne vire soli v Srednji Evropi, pa je težko razumeti, zakaj se nista odločili za sodelovanje in ustanovili kartel. Leta 1649 je bila resda podpisana tako imenovana Rosenheimerska pogodba o trgovini s soljo, a dejstvo je, da je bila ta po štiridesetih letih preklicana. Jedro bavarske zunanje politike je postala kampanja za učinkovito prodajo soli njenim zahodnim sosedom, saj se je Avstrija znašla v položaju, da je lahko prodajala svojo sol po vsej naglo rastoči avstro-ogrski monarhiji. Nikakršno naključje ni, da se je Bavarska vztrajno bojevala na francoski strani proti Avstrijcem v vojni za špansko nasledstvo v začetku osemnajstega stoletja in med napoleonskimi vojnami v začetku devetnajstega stoletja.
Po letu 1600 je sol odigrala pomembno vlogo v politiki te regije. Trije glavni udeleženci v proizvodnji soli so bili Avstrija, Bavarska in salzburška nadškofija. Ko je avstrijsko cesarstvo pogoltnilo Češko in Moravsko, sta ti dve regiji, ki nista imeli svoje soli, postali nadvse privlačno tržišče za avstrijske proizvajalce soli, kar je pomenilo, da se je cesarju hitro večal dohodek prav na račun davka na sol. Sol je bila državni monopol, Salzmonopol, »najsijajnejši dragulj v lasti Hofkammerja«. Okrog leta 1700 je sol prinašala že kakih 10 % vseh državnih prihodkov.
Na Avstrijskem je bila proizvodnja soli zaradi pomanjkanja kuriva vedno omejena. Ker so kotlovnice porabile ves okoliški les, jih je bilo treba premestiti. Vir energije je ostal problem vse do modernih časov. Leta 1770 so z gorskih pobočij zgradili korita, ki pa jih niso uporabljali za preskrbo z vodo, ampak preprosto za to, da so po njih spuščali les za potrebe kotlovnic. Ker je v Hallstattu kuriva že zgodaj zmanjkalo, je cesar dal zgraditi lesen cevovod za pretok slanice iz starodavnih rudnikov do Ischla. Reko Gosau je cevovod prečkal kar po enem izmed mostov.