Sol in njen pomen
V preteklosti je sol oz. njeno pomanjkanje močno vplivalo na zdravje ljudi.
Trgovina s soljo je bila zelo pomembna dejavnost, saj je bila ta dobrina tako dragocena, da so jo ponekod uporabljali kot menjalno sredstvo. Latinski izraz »salarium argentum« (solni denar) se je nanašal na del plačila, ki ga je dobil vsak rimski vojak, poleg tega pa se je ohranil še tako dolgo v naši zgodovini, da je iz njega nastala celo angleška beseda »salary« (plača ali mezda).
Menda so Egipčani prvi doumeli, kako jo uporabljati. S soljo so mumificirali mrtve, utrjevali barve oblačil in jo trosili na ribe in oljke. Prvo mogočno rimsko cesto Via Salaria so zgradili njej v čast. Z njo so plačevali sužnje in legionarje. V Sahari, kjer je sol tlakovala imperij Mali, je neko obdobje veljala toliko kot zlato.
Sol je zaradi izreka »vsakdo mora imeti sol« postala ena najbolj zlorabljenih dobrin med monopolističnimi prizadevanji posameznikov, korporacij, mest in držav. Po vsej verjetnosti drži, da je bilo mesto Rim prvo središče trgovanja s soljo, sledile pa so mu Benetke. Nobenega dvoma pa ni, da so v rimskem pristanišču Ostii tako zelo zvišali ceno soli, da je bila država okrog leta 506 p.n.št. kratko malo prisiljena prevzeti nadzor nad industrijo te nujne dobrine. Soline, ki jih je človek zgradil vzdolž sredozemske obale, datirajo v rimske čase, in neizbežno je, da bomo nekega dne odkrili še starejše. V času nastanka rimske države so sol že kopali v Alpah.
Sol so obdavčevale vlade tako starih Kitajcev in Rimljanov kot srednjeveške Burgundije, kjer je davek nanjo celo presegel 100 %. Toda ko je Burgundija izgubila samostojnost, so razvpiti davek na sol, »la gabelle«, uvedli po vsej Franciji, kjer je postal nekaj nujnega in samoumevnega za njeno vlado. Kardinal Richelieu je zatrjeval, da je sol tako izjemnega pomena za Francijo kot ameriško srebro za Španijo. Ukinitev davka na sol je bil poglavitni cilj revolucionarjev leta 1789, vendar pa ga je Napoleon na novo uvedel v trenutku, ko se je povzpel na oblast. S tako pridobljenim denarjem je lahko plačeval stroške vojne, ki jih je bojeval na tujem. Tako se je nadaljevalo vse do leta 1945.
S prihodkom enih od solin v južni Španiji naj bi financirali večji del stroškov Kolumbovih potovanj. V Združenih državah Amerike pa so z davkom na sol pokrili stroške graditve Kanala Erie v zvezni državi New York.
Skladiščenje hrane je nadvse pomembno za vsako družbo. Hrano hladimo, zmrzujemo in konzerviramo. Brez teh postopkov si našega življenja skoraj ne moremo predstavljati. Naj hrano lovimo, nabiramo, gojimo ali žanjemo nam je takrat, ko jo potrebujemo, le redkokdaj na voljo. Zato jo moramo shraniti. Danes se nam ta problem zaradi hlajenja in učinkovitega transporta zdi precej trivialen, toda pred 19. stoletjem je učinkovito skladiščenje hrane lahko pogosto pomenilo ločnico med življenjem in smrtjo.
V krajih s suhim podnebjem lahko hrano skladiščimo tako, da jo sušimo. V vlažnih območjih pa nam uskladiščeno hrano kaj hitro uničijo glive in bakterije. Celo tam, kjer je hrano mogoče shraniti v ledu prek zime, lahko spomladi, ko se otopli, hitro zgnije. Stari dokumenti iz severne Evrope in nekaj listin, ki so nastale v 16. stoletju na Švedskem, nam dajejo nekaj jasnih namigov o resnosti problema in tudi o njegovi rešitvi.
V srednjeveški družbi, ko je bil transport razmeroma slabo razvit, so morale vasi in grofije poskrbeti, da so bile pri preskrbi s hrano bolj ali manj neodvisne od drugih. Če žetev ni prinesla pričakovanih dobrin, so morali imeti dovolj uskladiščene hrane, da so omilili morebitno katastrofo. Srednjeveška Švedska je lep primer, kako je neka poljedelska družba ukrepala v takšnih primerih. Dobre plodne zemlje je bilo malo in uporabljati jo je bilo treba za posevke. To je pomenilo, da so morali pašne živali, predvsem govedo in prašiče, poleti gnati v krajevne gozdove, kjer so lahko iskali hrano. Zaradi pomanjkanja zimske krme je bilo presežne živali torej najbolje zaklati, še preden bi se bile zaradi slabega vremena prisiljene vrniti pod domačo streho.
V srednjeveški Angliji je letno klanje tradicionalno potekalo okrog martinovega (10. november), na Švedskem pa že prej. To je pomenilo, da je bilo sveže meso na voljo samo v tistem kratkem obdobju in da so bile sveže beljakovine v obliki masla in mleka, ki so ga dajale krave v domačih hlevih, na voljo samo pozimi. Poleg tega je bilo treba davke pogosteje plačevati v naturalijah kot v denarju, kar je spet pomenilo, da so morali posestnikom dajati hrano, ki jo je bilo mogoče uskladiščiti. Švedi so se na te razmere odzvali tako, da so shranili skoraj vso pridelano hrano, v ta namen pa so uporabljali prav sol. Govedino in svinjino so nasolili in posušili. Tudi maslo so nasolili. Ponavadi so za pet kilogramov masla uporabili pol kilograma soli, gospodinje pa naučili, kako naj odstranijo sol, preden ga začnejo uporabljati. Ribe, sladkovodne ali morske, so solili in sušili. Kruh so obesili, da se je posušil.
Leta 1573 so služabniki kralja Gustava Vase pojedli 102 kg govedine in svinjine, vendar je bila večina tega mesa nasoljenega in posušenega. Svežega mesa je bilo malo. Kralj je izdal odlok, s katerim so sprostili tri leta stare zaloge »davčnega« masla za može, najete za delo na gradu in ukazal prodati štiri leta star ječmenov slad, ker so se v njem že začeli razmnoževati rilčkarji. Kmetom je ukazal, da morajo uskladiščiti svoje maslo in meso jeseni po vsakoletnem zakolu, hkrati pa izdal ukaz, da tega mesa in masla ne smejo jesti najmanj dvanajst mesecev. Uporabljati so smeli le hrano, pridelano v prejšnjem letu.
Posledice takšnega načina življenja so bile prav zanimive. Država je veliko lažje prenašala stiske zaradi občasnih katastrofalnih žetev, po drugi strani pa je to spodbujalo pitje ogromnih količin piva ob hrani, ki je bila tudi v primeru, ko je bila namočena in skuhana, še vedno zelo slana.
Zaradi izredno slane hrane je švedski princ Janez pisal svojemu očetu, kralju Gustavu, da pet in pol vrčkov piva na dan ne zadostuje za njegove vojake in je zato povečal njihov obrok piva na osem vrčkov na običajni dan in enajst vrčkov ob nedeljah.
Švedska ni imela soli in je morala velike količine soli uvoziti. Leta 1368 je kar 23 % blaga, pripeljanega iz Lübecka v Stockholm, sestavljala sol in ta delež se dolgo ni spremenil. Leta 1559 je bil delež soli v celotnem švedskem uvozu 25 % (hmelja za varjenje piva, ki je trajal dlje, ne da bi se pokvaril, pa 19 %). Sol je bila strateško blago. Še posebej v vojnem času je morala Švedska zelo paziti, da je zaščitila svoje pomorske poti, po katerih so prevažali to za ljudstvo nadvse pomembno dobrino. Morda bo kdo pomislil, da je bila švedska srednjeveška hrana strašno staromodna in nenavadna, zagotovo pa je bila malce odurna.
S podobnimi težavami so se spopadali tudi na ameriškem Jugu v letu 1864. Vsak konfederacijski vojak naj bi bil upravičen do določene količine škroba (13 kg grobo mletega koruznega zdroba, 3,5 kg moke ali piškotov, 1,5 kg riža), beljakovin (5 kg slanine) in soli (75 dag). Slanina je bila meso Juga in vsak kilogram je terjal kar veliko soli. Potrebovali pa so jo tudi konji. Zgodovinarka Ella Lonn je posvetila celo knjigo problemu soli v Konfederaciji med ameriško državljansko vojno. Oskrbovanje s soljo je bil problem med vso vojno in nikoli ne bomo izvedeli ali je bilo pomanjkanje soli, ki je morilo Južnjake, je eden od glavnih razlogov za njihov poraz v tej vojni.
Medtem ko dobro vemo, da so bili konfederacijski vojaki med vso vojno bolj lačni kot severnjaški, nam ne bo nikoli znano, ali so prašiči, ki jih niso zaklali preprosto zato ker niso imeli soli, da bi jih konzervirali, otopili konfederacijske vojake. Ali je sol, ki ni bila na voljo konjem, otopila njihovo konjenico. »Za pridelavo mesa imamo dovolj prašičev, ne moremo pa dobiti soli, da bi to meso tudi nasolili,« je decembra 1861 napisala Sarah Brown v pismu, naslovljenemu guvernerju Mississippija Pettusu. Leta 1862 pa je Brown, guverner Georgie, napisal, da je mogoče za sezono 1862-1863 prihraniti samo polovico mesa te zvezne države.
Tudi Sherman, eden najpametnejših in brutalno učinkovitih severnjaških generalov, ni dvomil v velik pomen soli. Sol je enako pomembna kot smodnik je ob neki priložnosti rekel še pristavil: »Brez soli ni ne slanine in ne nasoljene govedine. Zato pa je zaradi dejstva, da se uporablja za sušenje mesa, brez katerega vojske ne morejo preživeti, neizbežno tihotapsko blago.« Znano je, da je Sherman prav zaradi soli zahteval, da sodijo nekemu stotniku, ki je pomagal sovražniku s tem, ko je dovolil, da konfederacijski vojski prek frontnih linij dostavijo pošiljke soli. Sicer pa so unionistične sile imele ukaz, da uničijo zaloge ali tovarne soli, kjer koli jih najdejo. General Burnside je v sporočilu, ki ga je novembra 1863 poslal Grantu, zapisal, da je Lee postavil močno obrambno linijo pred mestom Saltville (Virginia). Grant se je seveda dobro zavedal pomena takšne odločitve, kajti decembra 1863 je v pismu, ki ga je poslal generalu Fostru, zapisal: »Če lahko vaši vojaki prodrejo vse do Saltvilla in uničijo tamkajšnjo tovarno soli, bo to za sovražnika ogromna izguba.« A zgodilo se je, da je konfederacijska vojska tako dobro branila tovarno soli, da je unionistična vojska ni mogla zavzeti in uničiti vse do decembra 1864. General Burbridge se je celo hvalil, da bo »izguba Saltvilla za sovražnika celo hujša kot izguba Richmonda«. Medtem so Severnjaki kljub dejstvu, da so imeli nekaj lastnih solnih virov, samo v letu 1864 iz Anglije uvozili 86.208 ton soli.
Srednjeveška Švedska in konfederacijski Jug sta morebiti res izjemna primera, toda pomen soli v zgodovini je bil veliko večji v preteklosti, kot je danes, ko je sol cenena in jo je mogoče dobiti skoraj povsod.