Lera

Območje za zgoščevanje oz. izhlapevanje na Leri zajema površino 214 ha in je razdeljeno na tri območja izhlapevanja: prvo izhlapevanje (125,3 ha), drugo izhlapevanje (55,9 ha) in tretje izhlapevanje (32,8 ha).  Te površine so namenjene pripravi slanic do slanosti blizu zasičenosti, ki se jih prečrpa v postrežnice na kristalizaciji ali pa v zbiralnike, če so količine večje kot je dnevna poraba na kristalizaciji. Vodo v sistem dovajajo s pomočjo nalivnega kanala Lera (fossado), ki je zalogovnik sveže morske vode za obdobja nizkih vodostajev morja. Opremljen je z zapornico z dvojno zaporo na vreteno za ročno odpiranje ob plimi in zapiranje zajete zaloge. Površina kanala je 4,960 ha. Zgrajen je za prostotočno nalivanje bazenov za izhlapevanje. 

Nasipi kanala so zgrajeni iz sedimenta, na manjšem delu odsekov so obloženi s kamnom. Nasipi, ki ograjujejo bazene za izhlapevanje, kanali in dno bazenov so zgrajeni iz sedimenta in so izpostavljeni stalni eroziji. K površinam za izhlapevanje slanice sodi tudi območje Piccie in Mezzane.

Na Leri sol pridelujejo v skladu s srednjeveško tradicijo. Postopek pridelave soli so nekoliko posodobili Avstrijci leta 1904. V 14. stoletju so pričeli v kristalizacijskih gredah solnih polj gojiti t. i. petolo, umetno gojeno skorjo, ki jo sestavljajo cianobakterije (Microcoleus chthonoplastes) in druge vrste, sadra, karbonatni minerali in v manjši meri tudi glina. Petola je v prerezu nekaj mm debela, trdno sprijeta želatinasta preproga cianobakterij. Na površini petole je okolje primerno za rast fotoavtotrofov, ki ustvarjajo sloj bogat s kisikom. 

Območje Lere je pomembno pognezditveno prenočišče za rumenonogega Larus michahellis in črnoglavega galeba Ichtyaetus melanocephalus, v v zimskem času pa prehranjevališče za številne čaplje in kormorane.