Mala čigra

Mala čigra sodi med ogrožene evropske vrste. V Sloveniji je izjemno redka gnezdilka (Geister, 1995). Čeprav so bili v preteklosti znani poskusi o njeni gnezditvi na SV Slovenije (Janžekovič, 1985), pa danes gnezdi le v Sečoveljskih solinah (Makovec et al., 1998). 

Pri nas je poletna vrsta, ki hladno polovico leta preživi ob obalah tropske Afrike. 

Mala čigra gnezdi kolonijsko na peščenih in prodnatih morskih obrežjih, na otokih v bližini obrežij, pa tudi na obrežjih jezer in velikih rek v notranjosti.  Vendar pa je, zlasti na obrežjih rek, zaradi regulacij in motenj s strani človeka, zelo ogrožena.

V solinah jo bomo opazili med 15. aprilom in 1. septembrom, in sicer nad plitvim obrežnim morjem, nad solinskimi kanali in večjimi bazeni. Gre za vrsto, ki je v Sloveniji pričela z gnezdenjem šele leta 1985 (Škornik, 1985) in več kot deset let na območju Sečoveljskih solin niso gnezdili več kot 3 pari te vrste (Škornik et al., 1995). Število nad 10 gnezdečih parov prvič beležimo šele v letu 2002, nad dvajset parov pa šele v letu 2005. Kljub temu da je v sezoni 2007 gnezdilo 32 parov, gre za mlado gnezdečo populacijo. Zaradi mlade populacije o njeni gnezdilni in populacijsko naselitveni dinamiki ne moremo vedeti veliko. Najraje gnezdi na najnižjih, z vodno gladino izenačenih mestih, zaradi česar pa je tveganje gnezditve večje in je zato pogosto gnezdilni uspeh nizek. Po do sedaj znanih podatkih je mogoče sklepati, da je pogoj za uspešno gnezditev primeren vodni režim ter suho gnezditveno obdobje, brez obilnejših padavin. Ugodno ohranitveno stanje je na osnovi zgoraj naštetega in podatkov rednega monitoringa med 10 in 30 parov (Škornik, 2009)..

Uspešne gnezditvene sezone male čigre zagotavljajo konstantno populacijo, pri čemer pa ne smemo izvzeti še plenjenja s strani kopenskih in zračnih plenilcev,  vremenskih in drugih naravnih neprilik.

V Sečoveljskih solinah prične gnezditi v maju. Gnezdi na nizkih neporaščenih nasipih ali na dnu osušenega solinskega bazena. Stalno gnezdi na območju Curto-Pichetto, skupaj z navadno čigro Sterna hirundo. Občasno na območju Piccie, Mezzane in območju Life, kjer se je ob zagotovitvi ustreznega vodnega režima vzpostavila kolonija, ki šteje do 30 parov. Izjemoma je gnezdila tudi drugod. Gnezdo je preprosta kotanjica v prsti, obdana s koščki školjčnih lupin in drobirja. Včasih pa jajca preprosto odloži na ploščat kamen. V leglu so navadno tri jajca, velikosti 32 x 24 mm. Podobna so jajcem beločelega deževnika, vendar so lise in šare bolj zabrisane.  Valjenje traja od 18 do 22 dni, mladiči se speljejo 19 ali 20 dni po izvalitvi.

Da bi izboljšali razmere, ki bi pripomogle k boljšemu gnezditvenemu uspehu malih čiger, smo v predelu Lere (Piccia) leta 2006 zanje uredili peščeno gnezdišče. Leto kasneje smo za čigre na omenjenem gnezdišču postavitvili umetne vabe  ter ozvočenje s predvajalnikom. Napori z izgradnjo umetnih gnezdišč so se za malo čigro izkazali povsem neuspešni, saj venomer zasedajo gnezdišča po svoji izbiri, vedno blizu vode, a s tem tvegajo slabši gnezditveni uspeh (Škornik, 2007). 

Kljub dejstvu, da je populacijski trend male čigre v rahlem upadanju, pa je po mnenju organizacije BirdLife International (2004) ne moremo šteti za ogroženo vrsto.  V Sečoveljskih solinah število gnezdečih parov narašča (TRIM: p <0.01), kar je razvidno tudi iz gnezditvenega histograma za obdobje 1983-2009.

Od leta 2003 dalje opažamo naraščanje in upadanje števila gnezdečih malih čiger, ki se ponavlja vsako drugo leto. Vzrok za to bi lahko bil botulizem (ta je bil v letu 2007 dokazan s strani ustreznega državnega organa), ki je bil vzrok poginu nekaterih gnezdečih ptic (Škornik, 2008).

Tako kot navadna čigra je tudi mala čigra v letih 2008 in 2009 gnezdila le na Fontaniggeah. Na območju Curto-Pichetto je gnezdila skupaj z navadno čigro, posamič na območju Life ter na nasipu pred muzejem solinarstva. Na območju Life je zaradi nizkega vodostaja na SZ delu nastalo peščini podobno presušeno območje, izenačeno z vodno gladino, kjer je leta 2009 gnezdilo skupaj 30 parov malih čiger.

Malo čigro štejemo med vrste, katerih gnezditvene lokalitete so omejene, njihova potencialna ogroženost pa velika (Škornik et al., 1990).