Samica izleže večinoma tri rumenkasto ali sivkasto rjava jajca s črno rjavimi šarami in lisami, velikosti 32 x 23 mm. Podobna so jajcem malega deževnika (ta ima v leglu praviloma po 4 jajca), le da niso tako drobno pikasta. Včasih se zgodi, da je v leglu tudi 6 jajc. Praviloma sta v isto leglo jajca znesli dve samici. V gnezdo so položena v rozeti. Mladi deževniki se izvalijo po 24 dneh. Gnezdo zapustijo takoj po izvalitvi, speljejo pa se šele 25. dan.
Največkrat gnezdi na suhem in neporaščenem nasipu ali na dnu presušenega solinskega bazena, vendar vedno na nekoliko privzdignjenem delu. Gnezdi pa tudi na nasipih s slanoljubno vegetacijo, kjer je gnezdo skoraj vedno v zavetju ene izmed slanuš. Priložnostno so lahko v in ob gnezdu tudi koščki lesa ali polivinila (Makovec, 1994).
Beločeli deževnik na območju Sečoveljskih solin gnezdi večinoma razpršeno. Gnezditvena kolonija, kjer gnezdi večje število parov skupaj je znana le na območju slane trate pred muzejem solinarstva na Fontaniggeah (Makovec, 1994; Škornik, 2005). Zanimiva je ugotovitev o poliginiji vrste. S pomočjo obročkanja je bilo ugotovljeno, da je imel skoraj vsak samec gnezda z več samicami hkrati. O uspešnosti enostarševskih legel (samica ali samec) razpravljata Székely in Cuthill (1999) in ugotavljata, da je gnezditveni uspeh le-teh bistveno manjši od gnezditvenega uspeha, kjer sta prisotna oba spola.
Ogroženost beločelega deževnika na območju Sečoveljskih solin je odvisna predvsem od sezonskih vremenskih razmer (uspešne gnezditvene sezone sovpadajo z ugodnimi solinarskimi pogoji – sezonami), ustreznega vodnega režima, primerno ohranjenih gnezdišč, plenilcev ter v manjši meri tudi vznemirjanja v času gnezditve. Ugodno ohranitveno stanje je na območju Sečoveljskih solin od 30 do 60 gnezdečih parov. Zagotavljanje ustreznih življenjskih razmer za ptice in varstvenih režimov je določeno s koncesijsko pogodbo med državo in upravljavcem KPSS, skladno z Zakonom o ohranjanju narave (ZON) in uredbo o Krajinskem parku Sečoveljske soline (Škornik, 2008).
Geister (1995) domneva, da se je beločeli deževnik močneje zasidral v Sečoveljskih solinah šele z opustitvijo solinarske dejavnosti.
Rezultati rednega monitoringa ptic na Sečoveljskih solinah kažejo, da lahko z izvajanjem tradicionalnega solinarstva zagotavljamo ugodne gnezditvene razmere za beločelega deževnika in druge vrste, ki gnezdijo na solinah. Ob tem pa je potrebno zagotoviti ob ustreznem času dovolj obsežne suhe površine poraščene s halofitno vegetacijo ali brez nje, na kateri bo lahko ta vrsta uspešno gnezdila. Pred pričetkom gnezdenja pa zagotoviti, da se gnezditveno zanimiva območja za zgoščevanje morske vode pravočasno nalijejo z vodo. S tem preprečimo beločelemu deževniku, da bi pričel gnezditi na teh površinah (Škornik, 2009).
Beločeli deževnik se sproti prilagaja spremenjenim razmeram v okolju, vendar je število nekaj deset gnezdečih parov v najboljšem primeru, tista spodnja meja, ki še zagotavlja obstoj populacije v Sloveniji (Geister, 1995).
Število gnezdečih beločelih deževnikov na posameznih območjih Sečoveljskih solin precej niha, kar je odvisno predvsem od vremenskih razmer in vodnega režima v času gnezditve. Številne ujme z močnim dežjem namreč odplaknejo ali poškodujejo deževnikova jajca v gnezdu, na z vodo izenačenih predelih pa le-te preplavi voda. Dolgoletno povprečje kaže (vsaj s stališča števila gnezdečih parov) na stabilno gnezditveno populacijo (Rubinič, 2009). Trend populacije izračunan s programom TRIM (Trends and Indices for Monitoring data, Pannekoek & van Strien 2005) pa kaže na močno naraščanje populacije beločelega deževnika.
Beločelega deževnika ogroža tudi plenjenje jajc s strani sivih vran Corvus cornix ter polomast legel s strani obiskovalcev, ki se sprehajajo izven predvidenih poti zanje (Škornik, 2009, Škornik et. al., 1995). Škornik (1992) navaja, da ga ogrožajo tudi plenilci, kot je rumenonogi galeb Larus michahellis, Lipej (1993) pa omenja kuno belico Martes foina. Evidentirana je tudi nestrpnost polojnikov Himantopus himantopus do beločelega deževnika in njegovih mladičev. Predvsem tam, kjer ti dve vrsti gnezdita skupaj na istem območju (Škornik, 2009).
Schiavuzzi (1883) omenja beločelega deževnika za področje Istre tudi v zimskem času, vendar brez natančnejših navedb o krajih opazovanja. V osemdesetih in devetdesetih letih objavljenih podatkov o prezimovanju te vrste na slovenski obali ni. Šmuc (1980) ga za Sečoveljske soline navaja med februarjem in novembrom, Škornik, Makovec in Miklavec (1990) pa med marcem in septembrom.
Prvo objavljeno zimsko opazovanje je iz leta 1992, ko je 3 osebke na območju Sečoveljskih solin opazoval B. Rubinič, ko pa sem prijatelja in ornitologa I. Geisterja pobaral, da mi izpod prašnih polic pobrska po svojih starejših ornitoloških beležnicah, sva oba z začudenjem ugotovila, da je 15.12.1974 na Fonatiggeah v Sečoveljskih solinah opazoval 9 beločelih deževnikov.
Perco (1984) navaja, da beločeli deževniki prezimujejo v severnoitalijanskih jadranskih solinah. Sovinc (1994) domneva, da so pri nas opazovani osebki zgolj klateži iz omenjenih območij, kot pa vračajoči se spomladanski selivci.
Zadnji podatki kažejo, da na območju Sečoveljskih solin občasno prezimujejo v manjših skupinah. Do nedavnega nismo vedeli da prezimujejo tudi naši beločeli deževniki, kar smo potrdili z opazovanjem z barvnimi obročki zaznamovanih ptic. Čeravno je bil namen obročkanja beločelih deževnikov z barvnimi obročki predvsem ugotavljanje ali naši osebki tu tudi prezimijo, pa smo s pomočjo le-teh prišli tudi do prvih podatkov o tem koliko ptic se vrača v svoja gnezditvena območja.
Podatki iz Sečoveljskih solin (2007-2008) kažejo, da se od 10 - 20 % gnezdeče populacije »izgubi« že po dveh letih. Bodoče natančnejše in obsežnejše demografske raziskave beločelih deževnikov na širšem severnojadranskem območju pa bi vsekakor pojasnile marsikatero neznanko.
Iz prezimovališč se vračajo že v februarju, nekateri tudi kasneje. Prvi primerki konec marca ali v začetku aprila že gnezdijo.
Kljub temu, da je beločeli deževnik na slovenski obali oportunistična in tolerantna vrsta, je njegova prihodnost, zaradi čedalje večjih antropogenih vplivov na gnezditvenih območjih zelo negotova (Makovec, 1994).
Na območju školjčne sipine pri Ankaranu ne gnezdi več, obstoj populacije v Škocjanskem zatoku odvisen od ureditve in upravljanja naravnega rezervata, na tolerantnost in oportunizem do novonastalih gnezdišč na območju Luke Koper, kjer beločelim deževnikom družbo dela nekaj tisoč avtomobilov, pa lahko gledamo z zmernim optimizmom.