Projekti
Projektno delo

S finančnimi sredstvi, ki so pridobljena s pomočjo projektnih nalog, uspešno obnavljamo in vzdržujemo Sečoveljske soline.

Pošlji razglednico
Nepozaben spomin

Preko spletne strani KPSS lahko prijateljem pošljete razglednico s čudovitim motivom iz parka.

Publikacije KPSS
Publicistična dejavnost in poročila

V KPSS se ukvarjamo tudi z založništvom in izdajateljsko dejavnostjo. Obenem so tu objavljena tudi strokovna in druga poročila povezana z dejavnostjo KPSS. Prelistajte in prenesite jih!

Beločeli deževnik

Beločeli deževnik

Charadrius alexandrinus

Beločeli deževnik je ptica slanišč; ob obalah Atlantika in Sredozemlja se pojavlja na peščinah, blatnih polojih in v solinah, v Panonski nižini pa tudi v slanih stepah. Sodi med ogrožene vrste v Evropi. Število gnezdečih parov v Evropi je ocenjeno na 20.000. Večina jih gnezdi na obalah Španije, Portugalske, Francije in Rusije (Jonsson, 1992). V Sloveniji je izjemno redek gnezdilec (Geister, 1995). Na Rdečem seznamu ptic gnezdilk je uvrščen v kategorijo prizadetih vrst (Uradni list RS, št. 82/2002).

Pozimi se umakne v toplejše kraje Sredozemlja, posamezni osebki ali manjše skupine pa prezimujejo tudi v Sečoveljskih solinah. V obdobju spomladanskega in jesenskega preleta se v Sloveniji redno pojavlja le ob morskem obrežju. Kot naključni gost se v času jesenske selitve pojavlja tudi na severovzhodnem delu Slovenije.
Gnezdi na slanih tleh z redko vegetacijo, tako na morskem obrežju, kot v notranjosti. Primeren življenjski prostor so peščena morska obrežja, varna pred poplavljanjem, sipine in obrobja barkičnih, slanih lagun in solin, pogosto ob izlivih rek. Pri nas gnezdi ob morskem obrežju. Najpomembnejše gnezdišče so Sečoveljske soline (Škornik, 2006). Tu gnezdi nekaj deset parov te vrste.  
Že Schiavuzzi (1883) ga za slovensko obalo navaja kot verjetnega gnezdilca. Slabih sto let kasneje Gregori (1976) potrjuje njegovo gnezditev v Sečoveljskih solinah, kjer ga je registriral v vseh obiskih v času gnezdenja. Prav tako omenja, da je B. Ponebšek leta 1961 opazoval primerek v obdobju gnezditve na nekdanjih Piranskih solinah (Gregori, 1976). Kot gnezdilca Sečoveljskih solin ga v svojem diplomskem delu navaja tudi Šmuc (1980). Poleg Sečoveljskih solin je bila kasneje njegova gnezditev ugotovljena še v Ankaranu in v Škocjanskem zatoku (Makovec, 1994).
Gnezdo je preprosta kotanjica v tleh, obložena s koščki lupin školjk in polžev, včasih je iz drobnega kamenja, blatnega drobirja ali posušenih alg. 
Gnezdo naredi samec. Kotanjico v podlagi izdolbe s kremplji in jo oblikuje s telesom. Zatem vanjo položi koščke školjk in polžev ali drugo priložnostno gradivo. Te beločeli deževnik s kljunom čez hrbet (prek glave) zmeče v bližino gnezda in jih nato med »preizkušanjem« primernosti kotanjice ali med valjenjem polaga v gnezdo. Tovrstno gnezdovno gradivo uporabljajo za preprečevanje leplenja jajc s predvsem ilovnato podlago. Samec lahko na svojem gnezditvenem območju pripravi več takih gnezd, samica pa izbere le eno.

charadrius alexandrinus gnezdenjeSTATISTIKA / STATISTICS:
Pi=0.01, Pi2 = 0, Piln[Pi] = - 0.045
χ2 = 91896.4766, σ2 = 843332.5625, P(A) = 0
Število osebkov / Number of Individuals: 4425 
Število opazovanj / Number of Sightings: 627
Prvo / First: 5.2.1974  (Lera, KPSS) 
Zadnje / Last: 21.9.2009, Piccia (Lera, KPSS)
Najbolj zgodnje / Earliest: 5.1.2004, Velika Lama (Fontanigge, KPSS) 
Najbolj pozno / Latest: 30.12.1995 (Fontanigge, KPSS)
Opazovanja / Seen in: 1974, 1975, 1983, 1984, 1985, 1986, 1987, 1988, 1989, 1990, 1991, 1992, 1993, 1994, 1995, 1996, 1997, 1998, 1999, 2000, 2001, 2002, 2003, 2004, 2005, 2006, 2007, 2008, 2009
TRIM: Velik porast (p <0.05) / Strong increase (p<0.05)
Površina gnezdenja / Breeding Surface:  192 ha
% SLO: 92 %










Samica izleže večinoma tri rumenkasto ali sivkasto rjava jajca s črno rjavimi šarami in lisami, velikosti 32 x 23 mm. Podobna so jajcem malega deževnika (ta ima v leglu praviloma po 4 jajca), le da niso tako drobno pikasta. Včasih se zgodi, da je v leglu tudi 6 jajc. Praviloma sta v isto leglo jajca znesli dve samici. V gnezdo so položena v rozeti. Mladi deževniki se izvalijo po 24 dneh. Gnezdo zapustijo takoj po izvalitvi, speljejo pa se šele 25. dan. 
Največkrat gnezdi na suhem in neporaščenem nasipu ali na dnu presušenega solinskega bazena, vendar vedno na nekoliko privzdignjenem delu.  Gnezdi pa tudi na nasipih s slanoljubno vegetacijo, kjer je gnezdo skoraj vedno v zavetju ene izmed slanuš. Priložnostno so lahko v in ob gnezdu tudi koščki lesa ali polivinila (Makovec, 1994).
Beločeli deževnik na območju Sečoveljskih solin gnezdi večinoma razpršeno. Gnezditvena kolonija, kjer gnezdi večje število parov skupaj je znana le na območju slane trate pred muzejem solinarstva na Fontaniggeah (Makovec, 1994; Škornik, 2005). Zanimiva je ugotovitev o poliginiji vrste. S pomočjo obročkanja je bilo ugotovljeno, da je imel skoraj vsak samec gnezda z več samicami hkrati. O uspešnosti enostarševskih legel (samica ali samec) razpravljata Székely in Cuthill (1999) in ugotavljata, da je gnezditveni uspeh le-teh bistveno manjši od gnezditvenega uspeha, kjer sta prisotna oba spola.
Ogroženost beločelega deževnika na območju Sečoveljskih solin je odvisna predvsem od sezonskih vremenskih razmer (uspešne gnezditvene sezone sovpadajo z ugodnimi solinarskimi pogoji – sezonami), ustreznega vodnega režima, primerno ohranjenih gnezdišč, plenilcev ter v manjši meri tudi vznemirjanja v času gnezditve. Ugodno ohranitveno stanje je na območju Sečoveljskih solin od 30 do 60 gnezdečih parov. Zagotavljanje ustreznih življenjskih razmer za ptice in varstvenih režimov je določeno s koncesijsko pogodbo med državo in upravljavcem KPSS, skladno z Zakonom o ohranjanju narave (ZON) in uredbo o Krajinskem parku Sečoveljske soline (Škornik, 2008). 
Geister (1995) domneva, da se je beločeli deževnik močneje zasidral v Sečoveljskih solinah šele z opustitvijo solinarske dejavnosti.
Rezultati rednega monitoringa ptic na Sečoveljskih solinah kažejo, da lahko z izvajanjem tradicionalnega solinarstva zagotavljamo ugodne gnezditvene razmere za beločelega deževnika in druge vrste, ki gnezdijo na solinah. Ob tem pa je potrebno zagotoviti ob ustreznem času dovolj obsežne suhe površine poraščene s halofitno vegetacijo ali brez nje, na kateri bo lahko ta vrsta uspešno gnezdila. Pred pričetkom gnezdenja pa zagotoviti, da se gnezditveno zanimiva območja za zgoščevanje morske vode pravočasno nalijejo z vodo. S tem preprečimo beločelemu deževniku, da bi pričel gnezditi na teh površinah (Škornik, 2009).
Beločeli deževnik se sproti prilagaja spremenjenim razmeram v okolju, vendar je število nekaj deset gnezdečih parov v najboljšem primeru, tista spodnja meja, ki še zagotavlja obstoj populacije v Sloveniji (Geister, 1995).
Število gnezdečih beločelih deževnikov na posameznih območjih Sečoveljskih solin precej niha, kar je odvisno predvsem od vremenskih razmer in vodnega režima v času gnezditve. Številne ujme z močnim dežjem namreč odplaknejo ali poškodujejo deževnikova jajca v gnezdu, na z vodo izenačenih predelih pa le-te preplavi voda. Dolgoletno povprečje kaže (vsaj s stališča števila gnezdečih parov) na stabilno gnezditveno populacijo (Rubinič, 2009). Trend populacije izračunan s programom TRIM (Trends and Indices for Monitoring data, Pannekoek & van Strien 2005) pa kaže na močno naraščanje populacije beločelega deževnika.
Beločelega deževnika ogroža tudi plenjenje jajc s strani sivih vran Corvus cornix ter polomast legel s strani obiskovalcev, ki se sprehajajo izven predvidenih poti zanje (Škornik, 2009, Škornik et. al., 1995). Škornik (1992) navaja, da ga ogrožajo tudi plenilci, kot je rumenonogi galeb Larus michahellis, Lipej (1993) pa omenja kuno belico Martes foina. Evidentirana je tudi nestrpnost polojnikov Himantopus himantopus do beločelega deževnika in njegovih mladičev. Predvsem tam, kjer ti dve vrsti gnezdita skupaj na istem območju (Škornik, 2009).
Schiavuzzi (1883) omenja beločelega deževnika za področje Istre tudi v zimskem času, vendar brez natančnejših navedb o krajih opazovanja. V osemdesetih in devetdesetih letih objavljenih podatkov o prezimovanju te vrste na slovenski obali ni.  Šmuc (1980) ga za Sečoveljske soline navaja med februarjem in novembrom, Škornik, Makovec in Miklavec (1990) pa med marcem in septembrom.
Prvo objavljeno zimsko opazovanje je iz leta 1992, ko je 3 osebke na območju Sečoveljskih solin opazoval B. Rubinič, ko pa sem prijatelja in ornitologa I. Geisterja pobaral, da mi izpod prašnih polic pobrska po svojih starejših ornitoloških beležnicah, sva oba z začudenjem ugotovila, da je 15.12.1974 na Fonatiggeah v Sečoveljskih solinah opazoval 9 beločelih deževnikov.
Perco (1984) navaja, da beločeli deževniki prezimujejo v severnoitalijanskih jadranskih solinah. Sovinc (1994) domneva, da so pri nas opazovani osebki zgolj klateži iz omenjenih območij, kot pa vračajoči se spomladanski selivci.
Zadnji podatki kažejo, da na območju Sečoveljskih solin občasno prezimujejo v manjših skupinah. Do nedavnega nismo vedeli da prezimujejo tudi naši beločeli deževniki, kar smo potrdili z opazovanjem z barvnimi obročki zaznamovanih ptic. Čeravno je bil namen obročkanja beločelih deževnikov z barvnimi obročki predvsem ugotavljanje ali naši osebki tu tudi prezimijo, pa smo s pomočjo le-teh prišli tudi do prvih podatkov o tem koliko ptic se vrača v svoja gnezditvena območja.
Podatki iz Sečoveljskih solin (2007-2008) kažejo, da se od 10 - 20 % gnezdeče populacije »izgubi« že po dveh letih. Bodoče natančnejše in obsežnejše demografske raziskave beločelih deževnikov na širšem severnojadranskem območju pa bi vsekakor pojasnile marsikatero neznanko.
Iz prezimovališč se vračajo že v februarju, nekateri tudi kasneje. Prvi primerki konec marca ali v začetku aprila že gnezdijo. 
Kljub temu, da je beločeli deževnik na slovenski obali oportunistična in tolerantna vrsta, je njegova prihodnost, zaradi čedalje večjih antropogenih vplivov na gnezditvenih območjih zelo negotova (Makovec, 1994).
Na območju školjčne sipine pri Ankaranu ne gnezdi več, obstoj populacije v Škocjanskem zatoku odvisen od ureditve in upravljanja naravnega rezervata, na tolerantnost in oportunizem do novonastalih gnezdišč na območju Luke Koper, kjer beločelim deževnikom družbo dela nekaj tisoč avtomobilov, pa lahko gledamo z zmernim optimizmom.

charadrius alexandrinus leglocharadrius alexandrinus mladic

 Leglo

 Mladič



KPSS © 2006 - 2011, Vse pravice pridržane!   |  Spletni piškotki Izdelava spletnih strani: Editor Studios