Vpijati
To skupino zastopajo zelo majhne do srednje velike ptice. Po obliki, barvi in načinu življenja se zelo razlikujejo. Za naše razmere so vpijati nenavadno pisani. Skupnih znakov, ki bi bili značilni za vse predstavnike vpijatov, je izredno malo. Živijo in gnezdijo v drevesih, ob vodah in na tleh. V ta red prištevamo zlatovranke, vodomce, smrdokavre in čebelarje.
Razen enega rodu, so kot kavke velike zlatovranke drevesne ptice, ki odlično letajo. Večinoma so doma v tropskih deželah stare celine in se večinoma klatijo. Imajo pisano perje, na katerem prevladujejo zelene, modre in vinsko rdeče barve. Kljun, s katerim lovijo večinoma žuželke, je srednje dolg, raven in močan, z navzdol ukrivljeno konico.
Tudi vodomci so večinoma tropske ptice izredno živopisanih barv. Razširjeni so skoraj po vsej zemlji, le v polarne kraje niso zašli. Vsi vodomci so močnega života, kratkega vratu, imajo veliko glavo in močan, navadno raven in kot kopje oster kljun. Krila so večinoma kratka, prav tak je tudi rep. Noge so kratke ter šibke. Hranijo se z ulovljenimi ribicami in vodnimi žuželkami.
Le en rod z eno samo vrsto ter številnimi podvrstami je razširjen po vsej Evropi, Aziji, Afriki in na Madagaskarju. To so smrdokavre. Ta v ljudskem izročilu zaničevani rod prav tako vestno skrbi za čistočo svojih mladičev in seveda ni res, da naj bi smrdokavrini goliči tičali do vratu v lastnih iztrebkih. Njihov neprijeten vonj je čisto drugega izvora.
Ves barvni blišč tako značilen za tropske ptice prinaša naš čebelar na svojih lastovičje ozkih krilih. Čebelarji so na splošno pogostejši v Afriki in indoavstralskih deželah. Vsem je skupna živopisana obleka, dolgo telo ter precej dolg in rahlo navzdol upognjen in oster kljun. Vsi so dobri letalci. Kot vodomci, si tudi čebelarji kopljejo gnezdilne rove v peščenih brežinah, kjer vzgajajo svoj zarod.