Ujede
Več kot sto let so evropski lovci imeli t.i. dnevne ujede za navadno tolpo zahrbtnih morilcev in pridno pokali za vsem, kar je letelo po zraku in bilo večje od vrane. Pa saj ti modrijani tako niso ločili orla od kanje, skobca od postovke in škarnika od kragulja.
Toda njihovo neznanje zoologije pač ni oviralo teh zamozvanih sodnikov, da ne bi z vso vnemo uničevali ujed. Številne vrste so krasile sobe “odličnikov”, dokler niso prišli do spoznanja, da je načrtno uničevanje teh krivokljunih ptic usoden poseg v naravno ravnovesje in da je tudi oznaka “ptica roparica” povsem napačna. Pravzaprav je potrebno poudariti, da so glavni plen ujed prav živali, za katerih zatiranje porabimo veliko sredstev. Številne vrste so v naravi tudi zdravstveni čuvaji, saj nemalokrat uplenijo bolne živali, nekatere vrste pa se hranijo predvsem z mrhovino. Ujede so izredno spretni lovci. Večina lovi živ plen na tleh, v vodi ali zraku. Njihov prijem, pripravljen v naletu s stegnjenimi nogami je vedno smrten. Le postovke morajo uporabiti še kljun, da pokončajo svoj plen.
Ujede so dobri letalci, kar dokazujejo velika in močna krila ter trdno krmilno perje. Nekatere med njimi tudi odlično jadrajo. Telo je krepko, glava je debela, kljun je oster in ukrivljen navzdol. Na prstih močnih nog imajo navzdol ukrivljene in ostre kremplje. Nekaj posebnega so tudi oči ujed, saj izredno dobro vidijo.
Ujede so večinoma nedružabne, čeprav ne nujno samotarske. Živijo v paru ali strogi enoženski skupnosti, navadno vse življenje. Tudi z mladiči, ki dolgo čepijo v gnezdu in le počasi odraščajo, ostanejo v tesni družinski zvezi.
Pri ujedah je značilen pojav tudi kanibalizem. Mladiči so praviloma različnih starosti in razvitosti in močnejši ter bolj razviti pokončajo svoje mlajše brate in sestre. Če v naravi primankuje hrane, se kaj lahko zgodi, da eden od staršev pokrmi praviloma mlajšega mladiča drugemu, starejšemu.