Sove
Sove in čuki imajo še vedno kaj malo prijateljev med ljudmi, in to po vseh celinah enako. Njihova skrivnostna pošastna narava, kot duh neslišni let, njihovo strahotno doneče ukanje ter srh vzbujajoče puhanje in sikanje, njihove velike, žareče oči, kljukasti kljun, pomenljivi obraz, vse to vzbuja pri človeku, odtujenemu naravi, strah in grozo, ki jo včasih še povečujejo praznoverne zgodbice.
Ni še dolgo tega, ko si je vsakdo, ki je nosil puško štel v zaslugo če je ustrelil sovo. Sova je veljala za znanilca nesreče, smrti ali vislic. Danes so vse sove že pod varstvom in priznana jim je vloga najmarljivejših pokončevalk miši in drugih malih sesalcev.
Red sov obsega le eno družino. Glava je debela, vrat kratek, oči pa so velike, negibljive in obrnjene naprej. Zaradi perja, ki ga lahko močno našopirijo izgledajo veliko večje kot so v resnici. Ker ne morejo sukati oči, sukajo glavo na zelo gibljivem vratu. Obrazno perje, ki ga sove lahko tudi našopirijo še poveča učinek mimike, toda v glavnem sta to le dve veliki slušni školjki. V ušesu so posebni slušni pokrovci in nenavadno velik labirint, kar sovam omogoča zaznavanje že najmanjših šumov. Z izredno natančnostjo določijo tudi smer zvoka.
Noge so pri sovah poraščene do velikih in ostrih krempljev, s katerimi zgrabijo svoj plen. Zaradi posebne strukture letalnega perja letijo skorajda neslišno. Sprednji rob prvih letalnih peres je namreč glavnikasto nazobčan, medtem ko je njegova širša stran nežna in mehko kosmačasta.
Razen redkih izjem sove ne delajo gnezd. Valijo v skalnih in drevesnih votlinah, vdolbinah stavb ter v opuščenih gnezdih drugih ptic. Samice so podobne samcem, le da so od njih večje. Bela jajca ležejo navadno kar na gola tla. Puhasti mladiči so ponavadi različnih starosti.