Ponirki

Noge so vsajene daleč nazaj, zato so na kopnem zelo nerodni. Velik napor in uspeh obenem je zanje, če se morajo postaviti pokonci in tako narediti nekaj nesigurnih korakov. Velikokrat pa se zgodi, da se pri hoji prevrnejo na trebuh in se potem raje kar tako odplazijo naprej. Ker ima noge prirasle čisto na koncu trupa, je včasih nosil ime “bergljar”.  Ponirki nimajo plavalne kožice. Le-to  nadomeščajo posebne rožene krpice na robu sploščenih prstov. 

V nevarnosti se potopijo pod vodo, čeprav ne letijo slabo. Pod vodo ne zdržijo prav dolgo, vendar lahko v kratkem času preplavajo večje razdalje. Za ponirke je značilen  širok in ploščat trup, dolg in tanek vrat, majhna podolgovata glava z močnim, šiljastim kljunom in so skoraj brez repa. Krila so kratka in ozka. Na spodnji strani imajo gosto in bogato ter svilnato mehko perje, po glavi in vratu pa je bolj nacefrano. Ob svatovanju dobijo samci in samice čudovite široke  ovratnike ter raznobarvne čopke. Tudi za ponirke je značilna zimska obarvanost perja, ko prevladujejo predvsem sive, črne in bele barve. Veliko bolj barvitega perja so v času svatovanja, ko s svatbenim plesom in parjenjem doživljajo vrhunec svojega življenja.

Ponirki prebivajo na večjih in predvsem obraščenih stoječih ali počasi tekočih vodah, ribnikih, včasih tudi v slepih rokavih. Gnezdo je plavajoče, narejeno iz mokrega rastlinskega drobirja. Vanj ponirki znesejo praviloma od 3 do 6 modrikasto ali zelenkasto belih jajc, ki pa zaradi gnijočega gnezdovnega gradiva sčasoma porjavijo. Vzdolžno progasti in po glavi pisani mladiči se izležejo v krajših ali daljših časovnih presledkih, zato ni nič nenavadnega,   če  medtem ko se prvi mladiči že potikajo naokrog, eden od staršev še vedno sedi na preostalih še neizleženih jajcih.

V Sloveniji se redno pojavlja 5 vrst ponirkov, zanesljivo gnezdijo le tri vrste. V zimskem času jih lahko posamič ali v skupinah opazujemo na morju.