GOSPODARJI NEBA

Za obravnavano območje se je v širšem obdobju 1973-2009 nabrala množica podatkov iz obdobja prezimovanja (od novembra do marca), spomladanske selitve (marec-maj), gnezditvenega obdobja (maj-julij), pognezditvenega obdobja (julij in avgust) in podatki iz obdobja jesenske selitve (september-november). Za obdobje 1983-2002 so podatki zbrani bolj ali manj sistematično. Od leta 2004 do 2009 so podatki rezultat izvajanja rednega tedenskega monitoringa ptic na popisnem območju, ki ga izvajamo v okviru upravljanja s Krajinskim Parkom Sečoveljske soline (KPSS). 

V obdobju 1983-2009 smo opravili skupaj več kot 1500 dni terenskega dela. Zbrali smo 16.800 favnističnih podatkov (podatek = zapis o določeni vrsti na določenem kraju ob določenem času), ki govorijo o 751.102 opazovanih osebkih.

V prispevku obravnavamo 292 vrst ptic, ki so bile v obdobju 1870 - 2009 na območju Sečoveljskih solin zabeležene vsaj enkrat. 39 vrst je naključnih, od tega so za 9 vrst podatki s konca 19. stoletja (zgodovinski podatki), med katerimi je za 7 vrst malo verjetnosti, da bi se tu ponovno pojavile. 1 vrsta je prostoživeča domača ptica (domači golob).

Največkrat opažena vrsta na območju Sečoveljskih solin je mala bela čaplja (1133 opazovanj), sledita ji rumenonogi galeb (1131 opazovanj) in mlakarica (928 opazovanj). Rumenonogi galeb je najštevilčnejša vrsta (390.608 osebkov), sledita mu liska (40.054 osebkov) in kmečka lastovka (38.207 osebkov).

Na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline je gnezdilo skupaj 53 vrst, od tega le 24 vrst na solinah. Redno jih gnezdi 39 vrst, občasno jih gnezdi še 6.

11 vrst (Falco tinnunculus, Fulica atra, Actitis hypoleucos*, Otus scops, Athene noctua, Anthus campestris, Phoenicurus ochruros, Saxicola rubetra, Saxicola torquatus, Acrocephalus palustris, Corvus monedula) je v zadnjih desetih letih prenehalo gnezditi na obravnavanem območju, medtem ko so 3 povsem nove gnezdilke v istem obdobju pričele tu redno gnezditi (Tadorna tadorna, Recurvirostra avosetta, Tringa totanus). Čebelar Merops apiaster je gnezdil le v letu 2005.

Za 4 vrste (Anas querquedula, Anas clypeata, Ixobrychus minutus, Dryocopus martius) nam statusa gnezdilca ni uspelo potrditi. 5 vrst je tujerodnih (Dendrocygna bicolor, Cygnus atratus, Aix galericulata**, Colinus virginianus, Psittacula krameri).  

Na prezimovanju smo zabeležili 153 vrst, od tega 123 vrst v decembru in 126 v januarju. 70 vrst na območju Sečoveljskih solin redno prezimuje, 30 vrst ne prezimuje vsako leto, 53 vrst pa je zimskih gostov. 

Spomladanski prelet na območju Sečoveljskih solin poteka večinoma med koncem februarja in začetkom junija. V tem času (1983-2009) je bilo evidentiranih 213 vrst. V času jesenskega preleta (1983-2009), ki poteka od avgusta do novembra pa 211 vrst. Mnogo vrst se tu ustavi tako na preletu kot tudi na prezimovanju. 134 vrst se pojavlja na preletu redno.

Od vseh gnezdilcev je 10 nacionalno pomembnih vrst. To so vrste, ki imajo na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline (KPSS) 10 % ali več celotne nacionalne populacije, in sicer: duplinska kozarka Tadorna tadorna, polojnik Himantopus himantopus, sabljarka Recurvirostra avosetta, beločeli deževnik Charadrius alexandrinus, rdečenogi martinec Tringa totanus, rumenonogi galeb Larus michahellis, mala čigra Sternula albifrons, navadna čigra Sterna hirundo, brškinka Cisticola juncidis in svilnica Cettia cetti.

Od vseh registriranih vrst je kar 87 vrst na seznamu ptic iz Priloge I ptičje direktive in vrst selivk iz 4. člena. Od tega jih je kar 30 vrst t.i. kvalifikacijskih vrst, za katere se določa SPA območja. 29 vrst je na Rdečem seznamu ptičev gnezdilcev.

* Že Gregori (1976) navaja malega martinca kot možnega gnezdilca, ker je opazoval posamezne primerke v času gnezditve. Prav tako Škornik et al. (1990) in Makovec et al. (1998) zaradi opazovanj v gnezditvenem obdobju navajajo malega martinca za gnezdilca, vendar njegovega gnezda nikoli niso našli. Novejša opazovanja kažejo na to, da lahko z veliko verjetnostjo malega martinca črtamo iz seznama gnezdilcev Sečoveljskih solin.

** Čeprav je bila mandarinka v Evropo zanešena že leta 1740, jo nekateri viri še vedno navajajo kot tujerodno vrsto, spet drugi jo na svoje sezname uvrščajo kot vrsto, ki se v Evropi pojavlja kot gost in ponekod tudi gnezdi (BirdLife, 2010).