Rastline

Tu vlada fiziološka suša, saj je koncentracija slanice tako velika, da iz običajnih rastlin voda preide skozi korenine navzven namesto navznoter, in rastlina se posuši. Slanuše so se prilagodile tako, da lahko uravnavajo količino soli v svojih tkivih. Gre za morfološke, anatomske, biokemijske in fiziološke prilagoditve. 

V Sloveniji so skoraj vse vrste halofitov uvrščene na Rdeči seznam ogroženih vrst, saj je njihovo uspevanje možno le v ozkem pasu zaslanjenih rastišč v bližini morja. Zaradi posegov, ki so v preteklosti (in tudi danes) pogosto oblikovali obalo, je halofitna vegetacija skozi čas močno spreminjala podobo in je bila na nekaterih območjih verjetno tudi povsem uničena. Vendar so določene vrste na krajih, kjer je halofitna vegetacija še ohranjena, dokaj pogoste. Nekatere se pojavljajo tudi na ruderalnih rastiščih, kot so kopališča in nasipi.

Na Leri uspevajo halofiti predvsem na robu solnih polj in v jarkih. Le redko prekrije ves solni bazen pionirska združba navadnega osočnika (Salicornia europaea). 

Botanično še bolj zanimiv del solin so Fontanigge, kjer najdemo prave halofitne travnike, na katerih večinoma prevladuje grmičasta členjača (Sarcocornia fruticosa), zelo pogosta pa sta tudi tolščakasta loboda (Atriplex portulacoides)  in ozkolistna mrežica (Limonium angustifolium). Robove nekdanjih bazenov in jarke prerašča modrikasti pelin (Artemisia caerulescens). Ob jarkih najdemo še posamezne grmiče grmičaste členjače in primorski slanorad (Suaeda maritima). Brežino solinskih kanalov prerašča obmorski oman (Inula crithmoides). Na pustih, bolj sušnih tleh, pogosto najdemo kopjelistno lobodo (Atriplex prostrata), drobno poleglo klinčnico obmorsko nitnico (Spergularia marina) in travo zakrivljeno ozkorepko (Parapholis incurva). V izlivnem delu reke Dragonje, v morskem močvirju raste poleg trsta (Phragmites australis) obrežni šaš (Carex extensa), edini med halofitnimi šaši pri nas.

Na širših in manj slanih nasipih rasteta v družbi z grmičasto členjačo še močvirska slanovka (Puccinellia palustris) in sodina solinka (Salsola soda).

V globljih jarkih in večjih bazenih najdemo polžasto rupijo (Ruppia cirrhosa), ki lahko uspeva v zelo slanih vodah. Je podvodna vrsta, ki nad vodno gladino razvije le cvetove.

Številni halofiti imajo mesnate liste, so sočni in v primerjavi z drugimi rastlinami vsebujejo zelo veliko natrijevega klorida. Jeseni se številne slanuše prebarvajo v rdeče-vijolične barve.

Najbolj privlačna slanuša je ozkolistna mrežica  z drobnimi vijoličastimi cvetovi in s solnimi žlezami na listih.

Aprila na obrobju Sečoveljskih solin zacveti pri nas redka in izredno zanimiva rastlina, ki ni halofit. To je rimska belvalovka (Bellevalia romana).  Je trajnica s čebulico, visoka do 20 cm, z belimi cvetovi v grozdastem socvetju. Cvetno odevalo je  po cvetenju umazano rjavo. Do sedaj je bila znana le s travnika ob letališki stezi letališča v Sečovljah. Zaradi ideje po njegovi širitvi je bil tudi njen obstoj v Sloveniji pod vprašajem. Najdemo jo tudi na Stojbah, kjer raste na bližnjem travniku, kar pomeni, da se vrsta širi iz območja letališča proti jugu. Nedavno je bila rimska belvalovka najdena tudi na Goriškem. 

V morju pred Sečoveljskimi solinami, v izlivnem delu reke Dragonje in v večjih solinskih kanalih naletimo tudi na morske trave. So višje rastline z vsemi značilnimi deli telesa: koreniko in koreninami, listi, cvetovi in plodovi. Na prvi pogled še najbolj spominjajo na trave, zato jih tudi največkrat imenujemo kar morske trave.  Zelo pogosta med njimi je kolenčasta cimodoceja (Cimodocea nodosa), ki zaide tudi v somornico, kjer pa lahko najdemo tudi veliko bolj redko pravo morsko travo (Zoostera marina).