Geografske in geološke značilnosti
Naravne vrednote območja so zavarovane z Uredbo o Krajinskem parku Sečoveljske soline (Ur.l.RS št.29/2001), kulturna dediščina pa z občinskim odlokom Občine Piran.
Sečoveljske soline so območje habitatov redkih, ogroženih in značilnih rastlinskih in živalskih vrst, kjer je zaradi dolgotrajnega delovanja človeka nastal tipičen solinski ekosistem.
Z Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencij UNESCO je Skupščina RS uvrstila Sečoveljske soline v seznam močvirij, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic.
Danes se gospodarska vloga solin prepleta z naravovarstveno in kulturno: pridelana sol je zaradi kakovosti in vsebnosti mineralov cenjena med uporabniki; ohranjanje solinarskih navad podpira zavest o kulturni dediščini; območje solin pa daje zavetje redkim ali posebnim rastlinskim in živalskim vrstam, hkrati pa je tudi za človeka rezervat ekološko žlahtnega bivalnega okolja ter spomin na nekoč bogato sredozemsko kulturno dediščino in krajino, ki izginja.
Sečoveljske soline so tehnološki objekt, ki ga je treba stalno vzdrževati v primernem stanju. Varovalni nasipi solin so istočasno varovalni nasipi površin v zaledju solin, kjer so kmetijske površine, pomembna cestna prometnica, letališče in druge gospodarske dejavnosti.
Tradicionalna pridelava soli v Sečoveljskih solinah je ustvarila solinski prostor in s postopki solinarjenja ohranja biotsko pestrost v njem.
Lokacija solin je izven vplivov velikih industrijskih centrov in v zavarovanem območju Krajinskega parka Sečoveljske soline. Od urbanih in kopaliških naselij so dovolj oddaljene, da je zagotovljena dovolj kvalitetna morska voda za pridelavo soli. Piranski zaliv se odlikuje po čisti vodi in močnem toku, ki teče vzdolž vzhodne jadranske obale proti severu. Čista morska voda, blago sredozemsko podnebje in rodovitna istrska prst so elementi tega izjemnega in edinstvenega okolja.
Površine, namenjene pridobivanju soli, je približno 593 ha, od katere je za tradicionalno pridelavo soli v rabi 435 ha, razdeljenih na območji Fontanigge in Lera. Območje Fontanigge se uporablja za pripravo slanic, območje Lera pa tako za pripravo slanic kot za kristalizacijo soli.
Za pridelavo soli se s plimo zajema morsko vodo, ki prihaja izključno iz Piranskega zaliva. Dotoki zunanjih vod so onemogočeni z obrobnimi kanali in nasipi. Sistem transporta vod sestavlja omrežje nalivnih in odlivnih kanalov, črpališča, zapornice za uravnavanje pretokov in glavne zapornice s povratnimi loputami za polnjenje ali praznjenje bazenov neposredno v morje ali kanale, povezane z njim.
Kanali za transport vod so zgrajeni iz sedimenta nekdanjih naplavin reke Dragonje in so izpostavljeni eroziji. Posebno hitra je erozija v močnih nalivih in v času, ko so bazeni poplavljeni ter vetrovi povzročajo valove.
Sediment v podlagi Sečoveljskih solin je večidel naplavila reka Dragonja. Svojo široko strugo si je vrezala vzdolž stika flišnih plasti Šavrinskega gričevja, ki obdaja soline na severu, in krednega apnenca Savudrijskega polotoka na jugu. V spodnjem delu se menjavajo plasti peščene gline in zaglinjenega proda, v vrhnjem delu pa rečne naplavine in morsko blato. Zaznavne so posamične spremembe v sedimentu (školjke in polži) ter temne usedline organskih snovi (listje, stebla, korenine), kar daje slutiti, da je bilo ustje Dragonje občasno za krajše obdobje zamočvirjeno. Fosilni ostanki morskega blata kažejo, da se je v Sečoveljski dragi večkrat menjavalo morsko okolje sedimentacije s polslanim. Z odlaganjem naplavin se je dvigovalo dno ob izlivu Dragonje in tako so nastale razmere za ureditev solnih polj.
Sediment je osnovni material za gradnjo solinske strukture, kot so nasipi in kanali. Nasipi so delno obloženi z lesom ali kamnom, da se zmanjša delovanje erozije. Delna zaraščenost večjih nasipov z redko in neenakomerno slanoljubno in drugo vegetacijo delno zmanjša delovanje erozije. Bazeni za pridelavo slanic na območjih izhlapevanja imajo ilovnato dno. Kristalizacijske grede pa imajo ilovnato osnovo, prekrito s slojem petole.