Ohranjanje tradicionalnega solinarstva
Čeprav je danes gospodarska vloga Sečovejskih solin podrejena naravovarstveni in kulturni, ohranjanje solinarskih navad podpira zavest o kulturni dediščini, hkrati je tudi za človeka rezervat ekološko žlahtnega bivalnega okolja ter spomin na nekoč bogato sredozemsko kulturno dediščino in krajino, ki izginja.
Na Fontaniggah je bila pridelava soli v 60. letih prejšnjega stoletja opuščena, v okviru dejavnosti Muzeja solinarstva pa se v prikazovalne namene še prideluje sol na način, ki izvira iz 14. stoletja. Vsako solno polje je tu predstavljalo samostojno solino, z lastnimi bazeni za zgoščevanje morske vode in kristalizacijo.
Na Leri (še danes "aktivnem" območju) pa so solna polja, namenjena kristalizaciji soli, ločena od polj za zgoščevanje morske vode (bazeni za izhlapevanje). Razlika med obema načinoma pridelave soli je torej v tehnološkem postopku priprave slanice, pobiranje soli ter različna delovna orodja pa so ostala nespremenjena. Skupna značilnost obeh solinskih območij je, da solinarji v kristalizacijskih gredah gojijo petolo, posebno vrsto biosedimenta, ki preprečuje prehajanje morskega blata v sol in zadržuje vgrajevanje posameznih ionov v sol.
S tovrstnim načinom solinarjenja v KPSS ohranjamo tradicionalno solinarstvo tega območja.