Projekti
Projektno delo

S finančnimi sredstvi, ki so pridobljena s pomočjo projektnih nalog, uspešno obnavljamo in vzdržujemo Sečoveljske soline.

Pošlji razglednico
Nepozaben spomin

Preko spletne strani KPSS lahko prijateljem pošljete razglednico s čudovitim motivom iz parka.

Publikacije KPSS
Publicistična dejavnost in poročila

V KPSS se ukvarjamo tudi z založništvom in izdajateljsko dejavnostjo. Obenem so tu objavljena tudi strokovna in druga poročila povezana z dejavnostjo KPSS. Prelistajte in prenesite jih!

Vrstna pestrost

Vrstna pestrost ptic Sečoveljskih solin.

Uporaba diverzitetnih meril je med zoologi povsem običajna. Zoocenološke raziskave so najpogosteje omejene na posamezne populacije organizmov ali taksonomskih skupin različnih ravni. Večinoma gre za ugotavljanje razmerja med vrstami in številom osebkov, ki spadajo k posamezni vrsti. Pri večini diverzitetnih indeksov se število osebkov pojavlja kot ključni vhodni podatek in je očitno ena od temeljnih nalog pri opisovanju in označevanju biotskih skupnosti opredelitev in interpretacija razmerja med številom vrst, ki dano cenozo sestavljajo, in porazdeljenostjo njihovih osebkov. Leta 1944 je bila predstavljena uporaba diverzitetnega indeksa, ki je temeljil na označevanju porazdelitve vrst glede na njihovo obilje z logaritemsko porazdelitvijo. V taki združbi naj bi bilo največ vrst z enim samim osebkom, manj tistih z dvema, še manj pa takšnih s tremi osebki itd. Razmerje med številom vrst in številom osebkov predstavlja diverzitetni indeks, kar pomeni, da bo število tistih vrst, ki imajo veliko število osebkov, hitro pojemalo z naraščanjem vrednosti diverzitetnega indeksa (Williams, 1944).
Med prvimi splošno uporabljenimi diverzitetnimi indeksi v ekologiji je t.i. indeks prevladovanja, ki je sicer bolj znan kot Simposonov diverzitetni indeks (Simpsonov indeks). Vrednosti Simpsonovega indeksa variirajo od 0 do 1 in opredeljujejo, s kolikšno verjetnostjo bosta dva naključno izbrana osebka pripadnika iste populacije ali drugače povedano, diverziteta skupnosti bo majhna, kadar so v vzorcu samo istovrstni osebki. V splošnem velja le za populacije, v katerih poznamo število vseh osebkov, kar pa je v našem primeru prej pravilo kot slučaj.
Pri ocenjevanju vrstne diverzitete poljubne združbe organizmov z različnimi statističnimi metodami je predpostavljeno, da so vrste popolnoma enakovredne kategorije, ki se med seboj razlikujejo po enem samem znaku - pogostnosti pojavljanja. Vedno pa to ne drži, saj so vloge raznovrstnih organizmov v življenjskem okolju, v katerem živijo, precej različne. Stopnje organiziranosti ekološkega sistema ne določajo le raznovrstni organizmi, ki ga sestavljajo, temveč število povezav (korelacij) med njimi, zato diverzitetni indeksi ne morejo biti univerzalno merilo njihove kompleksnosti oz. organiziranosti. So pa lahko različni diverzitetni indeksi koristen pripomoček pri odkrivanju, pojasnjevanju in oblikovanju hipotez. Pomembne in statistično značilne povezave je treba odbrati ter preveriti njihovo smiselnost. Uporabljamo jih lahko pri usmerjanju raziskav, pri postavljanju raziskovalnih ciljev ali pri izbiranju ustreznih metod monitoringa.
Izjemno veliko število elementov (npr. vrst) ekosistema, vzajemno povezanih v različne strukture in organizacijske ravni, lahko predstavljajo zahtevno vlogo ob analiziranju le-teh, še zahtevnejšo pa v sklepnem delu raziskave ter ob interpretaciji dobljenih rezultatov. Iz povsem praktičnih delov se raziskovalci omejujejo na posamezne dele (skupine, združbe ...), čeprav se po večini vsi zavedamo, da gre za delne raziskave, iztrgane iz ekosistemskega kompleksa. Ob takem izhodišču pa seveda ne smemo izgubiti pregleda nad celoto, ne pri statistični obdelavi podatkov, še manj pa pri interpretaciji izračunanih vrednosti.

Podajanje statističnih podatkov ter delno tudi njihova interpretacija, je v tem delu mišljeno kot dodatek (dopolnilo) favnističnemu pregledu ptic Sečoveljskih solin in ne kot rdeča nit vrstne diverzitete tega območja.
Intenzivna raba prostora s strani človeka povzroča njegovo fragmentacijo, kar ima za posledico neposredne in posredne konflikte z organizmi, ki tekmujejo z ljudmi za preostale polnaravne površine. 
Sečoveljske soline so nastale na nekdanjih naplavinah reke Dragonje in so delo človeških rok. Pred posegom v ta prostor je bilo obsežno izlivno območje reke prepredeno z različnimi, med seboj bolj ali manj naravno povezanimi habitati. Fragmentacija habitatov je skoraj vedno v povezavi z vplivom na naravne procese kot tudi z gospodarsko dejavnostjo v nekem prostoru. Z več stoletnimi posegi v nekdanjo delto reke Dragonje in s preoblikovanjem površine v eksploatacijska polja, ki so zagotavljala začetek solinarske dejavnosti, je v omenjenem prostoru prišlo do fragmentacije območja na manjše dele, ki jih zaradi strnjenosti različnih habitatnih tipov lahko štejemo za habitatne krpe. Z izgradnjo nasipov, kanalov in bazenov je bilo izlivno območje razdeljeno na več manjših in funkcionalno različnih površin, ki so se z leti spreminjala. Kar nekajkrat je celotno bomočje Sečoveljskih solin poplavila reka Dragonja, zato so jo preusmerili v nekdanji kanal Sv. Odorika, kjer teče še danes. Dolga desetletja in stoletja so v njih vladale razmeroma podobne ekološke razmere, ki pa so se z opustitvijo solinarstva pričele nedvomno spreminjati. Nekdaj obsežne vodne poršine so se ponekod izsušile, na polsuhih in suhih bazenih so se pričeli razraščati številni halofiti in spreminjala se je tudi vrsta sestava organizmov, med njimi tudi ptic. Povsem nemogoče je primerjati vrstno diverziteto po preoblikovanju tega prostora s tisto iz časov, ko so tu veljale najverjetneje povsem drugačne razmere in posledično tudi drugačne vrste, ker preprosto za to nimamo podatkov. Povsem mogoča pa je primerjava zadnjih nekaj destletij.



KPSS © 2006 - 2011, Vse pravice pridržane!   |  Spletni piškotki Izdelava spletnih strani: Editor Studios