Prezimovalci

Čeprav zimo koledarsko označujemo kot časovno obdobje med 21. decembrom in 21. marcem, pa se za ugotavljanje zimske razširjenosti ptic uporablja primernejše obdobje tj. od konca novembra do začetka februarja, ko so temperature najnižje, sneži, dnevi pa so kratki (Sovinc, 1994).

Čeprav prvi prezimovalci priletijo v sečoveljske soline že v novembru in jih zapustijo marca, nekatere tudi aprila, pa s pojmom prezimovalec označujemo ptice, ki se pri nas v zimskih mesecih (december, januar) zadržujejo daljše obdobje, med zimske goste pa uvrščamo tiste vrste, ki zaradi vremenskih in drugih vplivov pozimi priletijo k nam, njihova prezimovališča pa so ponavadi drugje.

Zbrali smo 3698 favnističnih podatkov, ki govorijo o 163.603 opazovanih osebkih. Na obravnavanem območju je bilo v obdobju 1870 - 2009 na prezimovanju registriranih 153 vrst, od tega 123 vrst v decembru in 126 v januarju. 27 vrst je bilo opaženih na prezimovanju v decembru, ne pa tudi v januarju, medtem ko je bilo 30 vrst opaženih v januarju, ne pa tudi v decembru.

V obdobju 1983-2009 je bilo opaženih 143 vrst. Zbrali smo 3560 favnističnih podatkov, ki govorijo o 159.687 opazovanih osebkih.

70 vrst na območju Sečoveljskih solin redno prezimuje, 30 vrst ne prezimuje vsako leto,  53 vrst pa je zimskih gostov.

Največkrat opažena vrsta na prezimovanju v obdobju 1983-2009 je velika bela čaplja (360 opazovanj), sledita ji mala bela čaplja (255 opazovanj) in mlakarica (251 opazovanj). 

Najštevilčnejša vrsta pozimi je rumenonogi galeb (35.751 osebkov), sledita mu liska (25.268 osebkov) in mlakarica (21.334 osebkov).

Po podatkih Zimskega ornitološkega atlasa Slovenije (ZOAS) so sečoveljske soline s 123 opazovanimi vrstami pozimi najpomembnejše prezimovališče ptic v Sloveniji (Sovinc, 1994).

Vrste, ki tu prezimujejo delimo na vrste, ki množično prezimujejo, vrste, ki redno prezimujejo in na zimske goste.

Med vrste, ki na obravnavanem območju množično ali v večjem številu prezimujejo uvrščamo lisko Fulica atra, mlakarico Anas platyrhynchos, kreheljca Anas crecca, žvižgavko Anas penelope, spremenljivega prodnika Calidris alpina, rečnega galeba Croicocephalus ridibundus, rumenonogega galeba Larus michahellis, kormorana Phalacrocorax carbo, belo pastirico Motacilla alba, travniško cipo Anthus pratensis, vriskarico A. spinoletta in ščinkavca Fringilla coelebs.

Škornik et al. (1990) in Makovec et al. (1998) poleg zgoraj navedenih vrst navajajo še rdečenogega martinca Tringa totanus, pribo Vanellus vanellus in čopastega ponirka Podiceps cristatus.

Podatki zimskih opazovanj rdečenogega martinca, pribe in čopastega ponirka kažejo, da vse od leta 2003 ne beležimo skupin večjih od 50 osebkov. Medtem ko so bile v osemdesetih in devetdesetih letih jate s po sto in več osebki nekaj povsem običajnega, se te vrste v večjem številu pojavljajo le na preletu.

Večje prezimujoče skupine sestavljajo tudi polarni slapnik Gavia arctica, mali ponirek Tachybaptus ruficollis, črnovrati ponirek Podiceps nigricollis, siva gos Anser anser, duplinska kozarka Tadorna tadorna, žličarica Anas clypeata, konopnica Anas strepera, srednji žagar Mergus serrator, vranjek Phalacrocorax aristotelis, mala bela čaplja Egretta garzetta, velika bela čaplja Ardea alba, siva čaplja Ardea cinerea, lišček Carduelis carduelis in repnik Carduelis cannabina.

Na območju Sečoveljskih solin redno, vendar mološtevilno prezimujejo: labod grbec Cygnus olor, dolgorepa raca Anas acuta,  sivka Aythya ferina, čopasta črnica A. fuligula, rjavka A. marila, beloliska Melanitta fusca, zvonec Bucephala clangula, rdečegrli slapnik Gavia stellata, rjavovrati ponirek Podiceps grisegena, plamenec Phoenicopterus roseus, pepelasti lunj Circus cyaneus, sokol selec Falco peregrinus, črna prosenka Pluvialis squatarola, beločeli deževnik Charadrius alexandrinus, mali martinec Actitis hypoleucos, črni martinec Tringa erythropus, veliki škurh Numenius arquata, mali prodnik Calidris minuta, kozica Gallinago gallinago, sivi galeb Larus canus, kričava čigra Thalasseus sandvicensis, vodomec Alcedo atthis, poljski škrjanec Alauda arvensis, šmarnica Phoenicurus ochruros, taščica Erithacus rubecula, trstni strnad Emberiza schoeniclus. Občasno v soline zaidejo tudi druge vrste ptic.

Rumenonogi galeb Larus michahellis je najštevičnejša vrsta čez vse leto, zato ne preseneča, da se jih veliko tu zadržuje tudi v zimskem času. Zadržuje se na morju, na izlivu reke Dragonje, v večjih solinskih bazenih na Leri in na Fontaniggeah. V zimskem času je prisoten bolj v zaledju solin, medtem ko se v času gnezditve drži predelov solin v neposredni bližini morja.

Tudi rečni galebi Croicocephalus ridibundus so v Sečoveljskih solinah navzoči čez vse leto (Škornik et al., 1990; Škornik, 1992). Območja v Sloveniji, kjer so rečni galebi v zimskem času najbolj številni, so ob morskem obrežju in na Štajerskem (Sovinc, 1994). Na območju Sečoveljskih solin se največ osebkov tu pojavlja pozimi v januarju, čeravno ni več opaziti jat z do 1000 osebki, ki so bile zabeležene v preteklosti (Makovec et. al, 1998).

Med galebi, ki tu redno, vendar maloštevilno prezimujejo sta še sivi Larus canus in črnoglavi Ichthyaetus melanocephalus, ter občasno tu mali galeb  Hydrocoloeus minutus. Lahko pa se občasno pojavi naenkrat več teh ptic skupaj, kot se je zgodilo pozimi 2009, ko je zaradi izredni nizkih temperatur morja prišlo do množičnega poginjanja sardel Sardinella aurita.

Poleg rumenonogega galeba je v Sečoveljskih solinah druga najštevilčnejša vrsta liska Fulica atra. V večjem številu se prve liske pojavijo že v oktobru, višek pa dosežejo v zimskih mesecih. Občasno tu prezimuje več kot 1000 osebkov. V sedemdesetih letih je v Sečoveljskih solinah prezimovalo do 2000 osebkov (Šmuc, 1980). V preteklosti je bil za lisko Škocjanski zatok najpomembnejše prezimovališče v Sloveniji (Škornik, 1987b), saj je v nekaterih zimah prezimovalo tudi do 4000 osebkov. Danes jih na omenjenem območju prezimuje le nekaj sto. Najpomembnejše prezimovališče lisk na obali so Sečoveljske soline (Lipej & Makovec, 1997). Po podatkih ZOAS, prezimuje v Sloveniji od 5000 do 7000 lisk (Sovinc, 1994). Zimska populacija lisk v Sečoveljskih solinah predstavlja 15 do 25 % vseh v Sloveniji prezimujočih lisk. Večje jate se zadržujejo predvsem na Fontaniggeah. Največ jih prezimuje v bazenih ob morju (Ob morju, Curto-Pichetto, Giassi-Curto), najdemo jih na izlivu reke Dragonje in na morju, pogosto zaidejo tudi v večje bazene Velike in Male Lame ter Predrakcev. Ob izredno visokih plimah, ko voda zalije območja Piccie in Mezzane, prezimujejo tudi tam.

Mlakarica Anas platyrhynchos je najbolj razširjena in najštevilčnejša vrsta rac, ki prezimujejo v Sloveniji. V Sečoveljskih solinah je tretja najštevilčnejša vrsta na prezimovanjuu. Prezimuje v večjih solinskih bazenih in na odprtem morju Piranskega zaliva. Redno jih prezimuje med 300 in 500 osebkov.

Kreheljc  Anas crecca je poleg mlakarice pri nas najbolj razširjena raca, ki se pozimi pojavlja v Sloveniji (Sovinc, 1994). Značilno za to vrsto je razpršeno prezimovanje manjših skupin, ki redko štejejo več kot 100 osebkov. Prvi kreheljci se tu pojavijo že v avgustu na preletu in jih videvamo vse do aprila (Škornik et al., 1990). Čeprav je največje prezimovališče teh rac Ptujsko jezero, je njihovo pomembno stalno prezimovalno območje pri nas tudi ob morskem obrežju. Poleg Škocjanskega zatoka so Sečoveljske soline pomembno prezimovališče te vrste. Zadržujejo se skupaj z drugimi racami v večjih in manjših jatah tako na Leri kot tudi na Fontaniggeah. Držijo se v večjih solinskih bazenih, občasno jih najdemo tudi na območju kristalizacije. Pomembno prezimovalno območje zanje je tudi rudniški bajer v Sečovljah.

Prezimovališča žvižgavk so plitve morske obale, blatni poloji in obrežna močvirja, tudi lagune in poplavna območja (Harrison, 1982). Sečoveljske soline predstavljajo za žvižgavko Anas penelope najpomembnejše prezimovališče v Sloveniji (Sovinc, 1994, Božič, 2005). 

Januarja 1996 je bilo ob izlivu reke Dragonje in v nekaterih solinskih bazenih naštetih 1150 osebkov žvižgavk, kar je bil tisti čas vsekakor svojevrsten rekord, saj je presega ocene ZOAS za vso Slovenijo (350-800 ex.). Vendar pa je število žvižgavk na prezimovanju v zadnjem desetletju precej upadlo iz 835 osebkov v letu 2000 na vsega 224 osebkov v letu 2009. 

V približno enakem obdobju je bila evropska zimska populacija žvižgavke stabilna (BirdLife International 2004), tako da bo treba vzroke za upad številčnosti vrste v Sečoveljskih solinah še poiskati. 

V obdobju 1997 – 2005 je opazen upad številčnosti žvižgavke Anas penelope v Sloveniji, ki je bil najbolj izrazit na Obali – daleč najpomembnejšem območju za to vrsto v Sloveniji. Močan upad števila žvižgavk smo zabeležili po letu 2000 (Božič, 2005).

Prezimuje v večjih solinskih bazenih in na morju, pogosto v družbi črnih lisk in drugih vrst rac.

Srednji žagarji Mergus serrator prezimujejo večinoma ob morskem obrežju, v zalivih in ob izlivih rek, redkeje v notranjosti (Harrison, 1982). Ob našem morskem obrežju se pojavijo v novembru in se tu zadržujejo do konca aprila (Škornik et al., 1990). Njihovo število v zimskem času precej niha (Makovec et al., 1998). Šmuc (1980) domneva, da je to posledica sledenja ribjim jatam, saj so ribe njihova glavna hrana. Najverjetneje so za spreminjanje števila prezimujočih srednjih žagarjev, kot tudi drugih vrst, krive tudi vremenske spremembe in občasno milejše zime. Kljub vsemu, pa na morju pred solinami in v večjih ter globljih solinskih bazenih redno prezimuje od 10 do 20 osebkov.

Konopnica Anas strepera, žličarica A. clypeata in duplinska kozarka Tadorna tadorna so vrste, ki se v osemdesetih letih niso pojavljale v času prezimovanja na območju Sečoveljskih solin ali pa je bilo njihovo pojavljanje zgolj naključno (npr. konopnica leta 1985). Naraščanje števila prezimujočih osebkov beležimo šele koncem osemdesetih in v začetku devetdesetih. Vse tri omenjene vrste na območju Sečoveljskih solin redno prezimujejo, med njimi pa moramo izpostaviti duplinsko kozarko, saj v zadnjih letih beležimo na prezimovanju tudi do sto in več teh ptic. Podatek je še toliko bolj zanimiv, ker je vrsta še pred dobrima dvema desetletjema veljala za redko (Škornik et al., 1990).

Tudi polarni slapnik Gavia arctica je tako kot srednji žagar vezan na morje in na globlje solinske bazene, čeravno vanje ne zahaja tako pogosto kot srednji žagar. Občasno posamezni zaidejo v večje solinske kanale. Je najpogostejša vrsta slapnikov, ki se pojavlja pri nas in prezimuje predvsem na morju, a tudi na vodah v notranjosti Slovenije (Sovinc, 1994). Edino večje stalno prezimovališče polarnih slapnikov pri nas je ob morju. Število slapnikov se spreminja, običajno pa je večje v obdobju ostrih zim (Makovec et al., 1998). V Sečoveljskih solinah se pojavijo prvi polarni slapniki že v oktobru, soline pa zapustijo v aprilu (Škornik et al., 1990). Na morju pred solinami redno prezimuje od 10 do 50 osebkov.

Čopasti ponirek Podiceps cristatus redno in množično prezimuje na morju in v zavetnih morskih zalivih ob našem morskem obrežju (Škornik et al., 1990). Občasno v večjem številu prezimujejo na morju pred Sečoveljskimi solinami, vendar se je to v obdobju 1983-2009 zgodilo le trikrat, sicer tu redno prezimuje od 10 do 30 osebkov. 

Najverjetneje je večje število čopastih ponirkov povezano tudi z njihovo gnezditveno uspešnostjo in ne samo z ustreznimi vremenskimi razmerami. Večinoma se zadržuje na morju, občasno zaide tudi v večje solinske kanale in bazene, večkrat je bil opažen tudi na izlivu reke Dragonje.

Kormoran Phalacrocorax carbo je ob našem morskem obrežju celoletna vrsta. Škornik et al., (1990) ga navajajo kot preletno ptico in rednega zimskega gosta. Največje prezimovališče kormoranov na slovenski obali je školjčišče pred Sečoveljskimi solinami (Škornik, 1995). Število kormoranov se povečuje, njihova navzočnost tudi v notranjosti Sečoveljskih solin pa je vse bolj redna, kar kaže na zadostno količino hrane, ki jo te ptice potrebujejo. Povečanje števila prezimujočih kormoranov je v splošnem povezano z evtrofikacijo voda, ta pa povečuje količino hrane (Sovinc, 1994; Škornik, 1995). Večje število kormoranov na območju Sečoveljskih solin gre iskati predvsem v obilju razpoložljive hrane, le-ta pa je rezultat upravljanja z vodami znotraj solinskega sistema, kar dokazujejo tudi druge »ribojede« vrste (siva, mala in velika bela čaplja).

Siva čaplja Ardea cinerea je na območju Sečoveljskih solin celoletna vrsta. Pogosta in številna je v zimskem času, ko se posamič ali v skupinah zadržuje ob solnih bazenih, brakičnih plitvinah, ob kanalih in ob izlivu Dragonje. Še posebej rade se zadržujejo ob opuščenem kanalu Curto. Na območju Sečoveljskih solin redno pezimuje od 10 do 30 sivih čapelj.

Velika bela čaplja Ardea alba je bila še v začetku osemdesetih let izredno redka ptica (Škornik et al., 1990).  V Sečoveljskih solinah od leta 1986 redno prezimuje tudi 20 in več osebkov. Velja za celoletno vrsto.   Drži se večjih solinskih bazenov, izlivnega dela Dragonje in večjih kanalov skupaj z drugimi vrstami čapelj. 

Mala bela čaplja Egretta garzetta je najpogostejša od treh čapelj, ki se v Sečoveljskih solinah redno pojavljajo.  V Sloveniji se pojavlja le kot preletnik (Sovinc, 1994), le ob obrežnem pasu se pojavlja kot celoletni gost (Škornik et al., 1990). Na območju Sečoveljskih solin se zadržuje vse leto. Makovec et al. (1998) jo uvrščajo med redne prezimovalce Sečoveljskih solin, vendar pred letom 1996 v zimskem času ni bila pogosta.  V času prezimovanja ni tako številna, kot je v času jesenskega preleta (Škornik, 2008, 2009), ko se jih v solinah zbere tudi do nekaj sto osebkov.

Priba Vanellus vanellus v Sloveniji redno prezimuje le ob morskem obrežju (Sovinc, 1994). Škornik et al. (1990) jo uvrščajo med vrste, ki na slovenski obali množično prezimujejo.  Leto 1983 je bilo zadnje leto, ko je tu prezimilo skoraj dvesto osebkov. Običajno jih prezimuje le nekaj deset. Zadržujejo se v večjih bazenih in na nasipih, občasno se nahajajo tudi na travniku bližnjega letališča.

Rdečenogi martinci Tringa totanus se v Sečoveljskih solinah zadržujejo čez vse leto. V večjem številu se pojavljajo v času preletov, na letovanju in na prezimovanju (Škornik et al., 1990). Je najštevilčnejši med martinci, ki prezimujejo v Sloveniji, čeprav je njegovo pojavljanje omejeno le na primerna prebivališča ob morski obali (Sovinc, 1994). Število prezimujočih martincev se z leti spreminja, najverjetneje se v ostrih zimah umaknejo v klimatsko ugodnejše predele. Tudi pri rdečenogem martincu ne beležimo več jat s sto in več osebki na prezimovanju. Redno jih prezimuje od 10 do 50 osebkov.

Med martinci redno, vendar maločtevilno prezimujejo tudi mali Actitis hypoleucos, zelenonogi Tringa nebularia, črni T. erythropus in pikasti martinec T. ochropus.

V večjih ali manjših skupinah ali tudi v jatah z več deset ali sto osebki na območju Sečoveljskih solin redno prezimujeta tudi spremenljivi  Calidris alpina in mali prodnik Calidris minuta. Obe vrsti se v jatah držita skupaj. Številčno prevladuje spremenljivi prodnik, saj je mali prodnik tu predvsem preletna vrsta. Občasno se takim skupinam pridružijo še beločeli deževniki. Hranijo se v plitvih solinskih bazenih, na odcednih kristalizacijskih gredah, kot tudi na poloju v izlivnem delu reke Dragonje. Najpogostejši so na območju Mezzane in Piccie. 

Med redne, vendar maloštevilne prezimovalce štejemo tudi črno prosenko Pluvialis squatarola in velikega škurha Numenius arquata. Črna prosenka je v Sloveniji preletnik. Redno prezimuje le v somorničnih in slanih vodah ob morskem obrežju. Iz notranjosti Slovenije je znan le en sam zimski podatek (Sovinc, 1994). V Sečoveljskih solinah se pojavlja posamič ali v manjših skupinah, večinoma na polojih ob izlivu Dragonje, kot tudi na manjših in neporaslih solinskih nasipih. Rada se prehranjuje tu na območju kristalizacije na Leri, kjer je bila večkrat opazovana tudi v večjem številu.  Najbolj pogosta je v zimskem času, ko ji nemalokrat družbo med počivanjem delajo posamezni veliki škurhi. 

Zanimiv zimski gost  je zlata prosenka Pluvialis apricaria, ki je sicer izrazit preletnik, izjemoma in neredno pa tudi prezimuje.  Zanimivo je, da pred letom 1994 ni zimskih opazovanj te vrste. Prvič je bila na prezimovanju opažena v Sečoveljskih solinah od 3.12.1994 do 19.2.1995 (Rubinič, 1995). Tudi v zimi 1997/1998 sta bila v Sečoveljskih solinah opažena 2 osebka (Makovec et al., 1998).

Ob našem morskem obrežju so se labodi prvič pojavili 10. marca 1990. Šele po letu 1993 lahko govorimo o rednem prezimovanju labodov na slovenski obali (Škornik, 1996). 

Labod grbec Cygnus olor je bil še v začetku osemdesetih let na območju Sečoveljskih solin prava redkost, medtem ko zadnja leta redno prezimuje (Škornik, 1996). Zadržuje se v večjih solinskih bazenih blizu morja skupaj z liskami in racami različnih vrst, opažen pa je bil tudi ob izlivu Dragonje.

Občasno se v zimskem času na območju Sečoveljskih solin pojavljata tudi bela Ciconia ciconia in črna štorklja Ciconia nigra, žličarka Platalea leucorodia ter zadnja leta tudi plamenec Phoenicopterus roseus.

Zanimivo je povsem zimsko opazovanje žerjavov Grus grus.  30.12.2008 sta jih nad Fontaniggeami opazovala P. in T. Sackl. 85 osebkov je letelo proti zahodu.

Redno nas v zimskem času obišče tudi veliki srakoper Lanius excubitor.