Nove in redke vrste
Nove in redke vrste
Evidenco o opažanjih redkih vrst ptic v Sloveniji vodi Komisija za redkosti, ki deluje v okviru Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije - DOPPS. Status redkosti posameznim vrstam določijo na podlagi dejanskega števila opazovanj vrste v Sloveniji (Vrezec et al., 2006) .
Kot redke so določene tiste vrste, ki so bile v zadnjih 50-tih letih opažene manj kot desetkrat (Božič, 2001).
Tudi pojavljanje eksotičnih vrst v naravnem okolju je danes že dejstvo, ki ima vedno večje razsežnosti in predstavlja z vidika varovanja narave velik problem tudi pri pticah (Vrezec, 2001). Take vrste Komisija za redkosti obravnava ločeno in jih deli v tri kategorije (Božič, 2001):
(1) v prvi skupini so namerno izpuščene vrste in pobegle ptice, ki imajo v Sloveniji ali Evropi že vzpostavljene gnezdeče populacije, kot je recimo manadarinka Aix galericulata, (2) v drugi skupini so vrste, katerih poreklo ni zanesljivo ugotovljeno, torej je verjetnost, da je opazovani osebek iz umetne vzreje ali iz divje populacije, velika, na primer rjasta kozarka Tadorna ferruginea, (3) v tretji skupini so ubežnice, katerih opazovani osebki so priložnostno iz ujetništva pobegli osebki, denimo rumenoglavi vidaj Euplectes afer, ki denimo na kontinentalnem delu Portugalske uspešno gnezdi.
Seznam v Sloveniji ugotovljenih ptic do leta 2000 zajema 387 vrst ptic (Božič, 2001), čeprav je današnje število vrst večje. Med temi je kot redke prepoznanih kar 24 % vrst.
Podoben kriterij redkosti (do 10 opazovanj) smo uporabili tudi za območje Sečoveljskih solin, vendar če je neka vrsta na tem območju obravnavana kot redka, še ne pomeni, da je redka izven območja Sečoveljskih solin ali na območju Slovenije.
Od skupaj 292 registriranih vrst na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline je kar 125 takih vrst (42.8 %), ki so bile opažene manj kot 10-krat. 39 vrst (13,3%) se je tu pojavilo le enkrat in je njihov pojav v Sečoveljskih solinah le splet okoliščin. Od tega so za 9 vrst podatki s konca 19. stoletja (zgodovinski podatki), med katerimi je za 7 vrst malo verjetnosti, da bi se tu ponovno pojavile.
Od leta 1950 do 2000 je v Sloveniji opaziti izjemen porast opazovanj avtohtonih redkih vrst, zlasti od 1973 dalje, ko so bile redkosti opažene vsako leto, še posebej pa po letu 1980. Bolj kakor posledica naravnih pojavov je vzrok za to večje zanimanje za ptice in večje število ljubiteljskih opazovalcev ptic v Sloveniji (Vrezec et al., 2006). Da je temu tako, ja razvidno tudi iz diagrama, ki prikazuje število evidentiranih vrst in osebkov po letih ter naraščanje števila vseh opazovanih vrst za obdobje 1973-2009 (sl. 712). Čeprav je bilo tudi po letu 2000 ugotovljenih nekaj novih vrst za območje Sečoveljskih solin, pa lahko že od začetka devetdesetih govorimo o dokaj konstantnem številu vrst za to območje. Čeravno so se s številom opazovanj in časovnim obdobjem pojavljale vselej nove vrste, pa moramo nekatere vendarle izpostaviti. Kravja čaplja Bubulcus ibis je bila v Sloveniji 3.1.2005 prvič opažena prav v Sečoveljskih solinah. Od takrat je bila na območju Sečoveljskih solin opazovana še 5-krat, od ureditve naravnega rezervata pa se redno pojavlja tudi na območju Škocjanskega zatoka.
Plamenec Phoenicopterus roseus je v Sloveniji še do nedavnega veljal za izjemno redko vrsto. V Sečoveljskih solinah smo ga prvič opazili 20.11.2005. Pravo poreklo takih vrst je težko ugotoviti, saj je večina redkih vrst brez obročkov, s katerimi bi lahko zanesljivo ugotovili od kod prihajajo. Plamenec, ki se je v solinah zadrževal mesec dni pa je nosil obroček iz Turčije, kjer je bil obročkan kot mladič.