Letujoče vrste ptic
Vrste, ki na obravnavanem območju letujejo ali se pojavljajo v pognezditvenem obdobju.
Ko so v Evropi in tudi drugje po svetu pričeli z označevanjem ptic z barvnimi obročki z dodano kodo ali le s kombinacijo različnih barv, smo tudi pri nas prišli do prvih podatkov od kod prihajajo predvsem tiste vrste (npr. pobrežniki), ki jih je težje loviti. Identifikacija kode z barvnega obročka je namreč s pomočjo ustreznega teleskopa mogoča tudi z večje razdalje. Med letujočimi vrstami, ki se na območju Sečoveljskih solin pojavljajo v pognezditvenem obdobju (julij in avgust) je mnogo takih, ki tu nimajo (zadostnih) ustreznih habitatov, gnezdijo drugje in se kot mladostni osebki tu golijo ali pa so njihova gnezdišča geografsko mnogo višje in zato nimajo možnosti za gnezditev.
Makovec et al. (1998) med drugim navaja sivo čapljo Ardea cinerea, malo belo čapljo Egretta garzetta, veliko belo čapljo Ardea alba, zelenonogega Tringa nebularia in rdečenogega martinca T. totanus, rečnega Croicocephalus ridibundus, črnoglavega Ichthyaetus melanocephalus in rumenonogega galeba Larus michahellis. Prav tako ugotavlja, da je za nekatere prodnike (Calidris) težko ugotoviti ali gre pri pojavljanju za spolno nezrele osebke ali pa so opazovani primerki le zapozneli preletniki ali poletni gosti (klateži).
Škornik (2007) kot tipično letujočo vrsto navaja rdečenogega martinca Tringa totanus, ki se na območju Sečoveljskih solin pojavlja čez vse leto. Najbolj številen je v zimskem obdobju, večje število teh ptic pa se tu pojavlja tudi na preletu in v pognezditvenem obdobju.
Vrstna sestava in število poletnih gostov z leti precej niha, kar je najverjetneje v povezavi z naključnim pojavljanjem spolno nezrelih osebkov ali osebkov, ki so morda že odgnezdili. Slednji se pojavljajo v t.i. pognezditvenem času.
Med vsemi vrstami, ki se na območju Sečoveljskih solin pojavljajo v pognezditvenem obdobju moramo posebej izpostaviti vranjeka Phalacrocorax aristotelis, črnoglavega Ichthyaetus melanocephalus in rumenonogega galeba Larus michahellis. Vse tri vrste se na območju Sečoveljskih solin pojavljajo v večjem številu. Najštevilčnejši med vsemi je prav gotovo rumenonogi galeb Larus michahellis, ki izpolnjuje več IBA in Spa kriterijev (Škornik, 2007).
Sredozemski vranjek Phalacrocorax aristotelis desmarestii je endemična podvrsta vranjeka Phalacrocorax aristotelis, razširjena v Sredozemlju in Črnem morju. Čeprav natančno število gnezdečih vranjekov ni znano (manj kot 10.000 parov), je populacija vranjekov v Sredozemlju in Črnem morju ogrožena, vrsta pa uvrščena na seznam evropsko ogroženih vrst (BirdLife, 2002).
Pojavljanje vranjeka v Sloveniji je bolj ali manj omejeno na morska obrežja. Še pred desetletjem je veljal za rednega, vendar maloštevilnega zimskega gosta in občasnega prezimovalca (Sovinc, 1994). Na morskem obrežju je celoletna vrsta, ki pa v Sloveniji ne gnezdi. Škornik et al. (1990) ga uvrščajo med nekoliko pogosteje opazovane, vendar še vedno redke vrste. Za vranjeka predstavljajo Sečoveljske soline oz. morje pred njimi eno najpomembnejših pognezditvenih območij te vrste pri nas, saj se jih v jesenskem času na bližnjem školjčišču in na čelnem nasipu Colombere lahko zbere tudi do 1000 in več. Nikoli ne zaide v notranjost solin. V manjšem številu tu tudi prezimuje. Ker gre za ogroženo sredozemsko podvrsto Phalacrocorax aristotelis desmaresti, je vrednost njihovega pojavljanja pri nas še toliko večja (Škornik, 2009).
Poleg školjčišča pred Sečoveljskimi solinami so za vranjeka v pognezditvenem obdobju pomembna tudi školjčišča v Miljah pri Trstu (Punta Sottile), območje med Miramarom in Devinom ter izliv reke Soče (Benussi, 2009). Že pred desetletjem je na območju od Tenkega rtiča pri Miljah pa vse do izliva reke Soče prenočevalo do 1100 vranjekov (Chittaro et al., 1999). Razlogi za redno pognezditveno pojavljanje vranjekov v Tržaškem zalivu so najverjetneje manjša globina morja, sezonski pojav plave ribe ter s tem povezana večja uspešnost pri lovu (Sponza et al., 2009; Benussi, 2009).
Na območju Tržaškega zaliva se v pognezditvenem območju pojavljajo vranjeki iz Hrvaške, kar je bilo dokazano z uporabo barvnih obročkov. V Slovenijo in Italijo zahajajo le vranjeki iz severnega dela Jadrana od Zadarskega arhipelaga (Silba, Molat) na Jugu do Kvarnerja in istrskih otokov na severu (Kralj, ustno).
Čeprav se na morju pred solinami posamič pojavlja če vse leto, se njihovo število poveča takoj po gnezditvi v Dalmaciji. Prvi se k nam priklatijo že v juniju, najštevilčnejši pa so konec julija in v začetku avgusta (Škornik, 2009), medtem ko jih je v italijanskem delu Tržaškega zaliva največ konec avgusta (Benussi, 2009). Pri preštevanju vranjekov, ki smo ga v letu 2009 izvedli na obeh pomembnih pognezditvenih lokalitetah, smo na prenočiščih zabeležili zanimivo starostno strukturo. Medtem, ko je bilo na školjčišču pred Sečoveljskimi solinami in na zunanjem nasipu Colombere 80 % mladostnih osebkov in 20 % odraslih ptic, je bilo na školjčiščih (Punta Sotille) pri Miljah skoraj 90 % odraslih ptic in le 10 % je bilo mladostnih (prvoletnih) osebkov, kar morda kaže na to, da odrasli vranjeki ne prenočujejo skupaj z mladostnimi osebki. Da pa vsi prvoletni vranjeki ne priletijo takoj k nam zgovorno priča podatek o mladostnem osebku, ki je bil 10.4.2009 obročkan kot mladič na otoku Piruzi (Rovinj, Hrvaška), že 16.6.2009 fotografiran v Chioggi (Venezia, Italija, sl. 741), 19.9.2009 pa je bil opažen v Sečoveljskih solinah, kjer se je več kot teden dni zadrževal na nasipu Colombere. Na izlivu reke Soče sta bila 15.8.2009 prepoznana dva mladostna osebka, ki sta bila 14.4.2009 obročkana na otoku Galija (Brijoni), 18. in 19. 9.2009 pa smo jih registrirali pri nas v Sečoveljskih solinah. Čeprav gre pri slednjih dveh najverjetneje za lokalne premike, pa ne gre izključiti možnosti, da se mladostni osebki premikajo iz svojih gnezdišč na Hrvaškem po severnoitalijanskem obrežju iz zahoda proti vzhodu in tako dosežejo tudi Piranski zaliv od koder pa že v oktobru povsem izginejo ali pa se tu zadržijo le posamezni osebki. V italijanskem delu tržaškega zaliva se število pognezditvenih osebkov vranjeka pomembno zmanjša že septembra (Benussi, 2009).
Poleg vranjeka se v večjem številu v pognezditvenem času pojavlja tudi črnoglavi galeb Ichthyaetus melanocephalus, ki je po Zakonu o ratifikaciji konvencije o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (MKVERZ) po dodatku II. razglašen za strogo zavarovane živalske vrste.
V Sečoveljskih solinah se pojavlja tudi kot preletnik in občasen prezimovalec. V večjem številu prileti v soline že v juliju, septembra pa tu prenočuje tudi do 500 in več teh ptic. Tako predstavljajo Sečoveljske soline, poleg Strunjanskih solin, pomembno lokacijo, kjer se v pognezditvenem času ustavljajo številni črnoglavi galebi (Škornik & Koren, 2009). Delež populacije črnoglavega galeba, ki preleti naše morsko obrežje je ocenjen na 0.5 - 5 % svetovne populacije. Zaradi tega so bile Sečoveljske soline v prvem inventarju IBA uvrščene na seznam globalno pomembnih območij (Rubinič, 1995).
Številni črnoglavi galebi v Sečoveljske soline redno zahajajo iz Italije, občasno pa tudi iz Madžarske in Srbije, kar je bilo ugotovljeno z opazovanjem z barvnimi obročki zaznamovanih ptic.
Zanimivo je opazovanje črnoglavega galeba na območju Sečoveljskih solin (prvič 16.10.2007 na Leri) s svetlo modrim plastičnim obročkom na desni nogi na katerem je bila oznaka X92. Po prejetih podatkih o obročkanju ptice, smo ugotovili da gre za starejšo ptico. Galeb je bil 6.7.1994 obročkan v Valli Bertuzzi (Comacchio, Italija) kot mladič v gnezdu. Po petih letih (30.3.1999) je bil prvič opažen v Porto Garibaldi (Comacchio), kjer so ga videli še dvakrat vse do leta 2005, ko je bil nazadnje v času gnezditve opazovan v tamkajšnjih solinah. Od 31.7.2005 do 6.8.2005 so ga videvali v Strunjanskih solinah, leto kasneje je bil opažen ob izlivu reke Soče (Isola della Cona, Italija), 2007, 2008 in 2009 pa v Sečoveljskih solinah.
16.10.2007 je bil med jato, ki je štela 527 osebkov opazovan tudi odrasel osebek z rdečim plastičnim obročkom na levi nogi, na katerem je bila oznaka K12. Galeb je bil obročkan kot prvoletni osebek 18.5.2002 na Madžarskem (Szeged, Csongrad). V letu 2004 in 2005 je bil opazovan v predelu Tömörkény, kjer je najverjetneje tudi gnezdil. Zanimivo je, da je bil dvakrat (od 3.8. do 4.8. 2005) opazovan tudi v Strunjanskih solinah. 25.3.2006 je bil ponovno zabeležen v predelu Tömörkény, prav tako so ga tam videli tudi 3.4.2007. Nazadnje je bil opažen pri nas v Sečoveljskih solinah.
18.8.2008 je bil na območju Mezzane opazovan osebek, ki je bil kot mladič obročkan na Paličkem jezeru v Vojvodini (Srbija), 1.8.2005 je bil registriran v Strunjanskih solinah, 1.12.2005 pa so ga videli v Chioggi (Italija).
17.10.2009 smo na območju Colombere opazovali črnoglavega galeba, ki je bil 2.7.2007 kot mladič obročkan na jugu Italije v solinah Margherita di Savoia, 26.2.2008 so ga opazili na vzhodu Španije v kraju Cambrils (Tarragona), od koder se je po neznanih poteh priklatil v Sečoveljske soline. Zanimivo je, da se je v isti jati zadrževal osebek z oznako X92 ter osebek z oznako INLJ, ki je bil 6.7.2002 obročkan kot mladič v solinah Cervia (Italija).
Po podatkih opazovanj obročkanih črnoglavih galebov lahko sklepamo, da se v pognezditvenem obdobju pri nas pojavljajo predvsem ptice iz Italije, občasno pa še ptice obročkane na Madžarskem in v Srbiji. Večinoma prenočujejo na istih lokalitetah in v istem koledarskem obdobju. Osebkov iz obrežij Črnega morja in Egejskega morja nismo registrirali. V Sečoveljskih solinah se zadržuje večinoma na Colomberi, na območju Piccie, Mezzane ter na območju 2. in 3. izhlapevanja.
V zadnjih desetletjih se je število rumenonogih galebov Larus michahellis povsod v Sredozemlju močno povečalo (Škornik, 1992; Mullarney et al. 1999). Posebej skokovito se je njihovo število povečalo po letu 1975, predvsem zaradi dostopnješe hrane na smetiščih, prenehanju pobijanja galebov in nabiranja njihovih jajc (Škornik v Hagemeijer & Blair, 1997). Pomemben delež rumenonogih galebov se čez vse leto zadržuje v bližini svojih gnezdišč, vendar se rumenonogi galebi iz jugozahodne Evrope, Jadranskega morja in vzhodnega Sredozemlja po gnezditvi množično selijo proti severu (Blomdahl et al., 2003; Cramp & Simmons, 1983; Del Hoyo et al., 1996; Malling Olsen & Larsson, 2003).
Poleti se v Sečoveljskih solinah gnezdečim galebom, v pognezditvenem obdobju pridruži več tisoč osebkov iz sosednjih držav (Hrvaška, Italija). Prvič je bilo večje število teh ptic zabeleženo leta 1992, ko jih je bilo na Leri 15.000, na Fontaniggeah pa 5.000.
19.7.2003 jih je bilo 13.700, kar je tedaj pomenilo eno največjih pognezditvenih skupin v Sredozemlju. Večina osebkov ni bila mladostnih, odstotek mladostnih osebkov se je povečal le ob koncu meseca. Zadrževali so se večinoma na visokih nasipih brez vegetacije in v suhih solinskih bazenih na Leri (Blomqvist, 2007).
Največje število pognezditvenih rumenonogih galebov smo zabeležili v letu 2004, kar je razvidno tudi v grafičnem prikazu (sl. 713 in 716). Dne 23.7.2004 jih je bilo samo na Leri presenetljivih 25.320 osebkov. Že v avgustu istega leta jih je bilo 10.000 manj (Škornik, 2005). Dolgoletna povprečja kažejo, da se prve večje skupine pojavijo konec junija, z viškom na začetku ali na koncu druge polovice julija. Do septembra se njihovo število ponovno spusti na nivo redne populacije, ki šteje približno 1000 osebkov (Škornik, 2007).
V letu 2005 se je njihovo število v pognezditvenem obdobju zmanjšalo za več kot dvakrat, v letu 2006 pa se je v primerjavi z letom prej še prepolovilo, nakar njihovo število v pognezditvenem obdobju ponovno skokovito naraste na16.000 osebkov letu 2007 (Škornik, 2008), leto kasneje (2008) pa smo jih tu našteli že 17.800 (Škornik, 2009).
Rumenonogi galeb in druge vrste galebov se lahko pojavijo v večjem številu tudi ob nenavadnih dogodkih, kot je bil pojav velikih sardel Sardinella aurita.
Na osnovi najdb kadavrov obročkanih rumenonogih galebov, kot tudi s pomočjo teleskopa prebranih kod na barvnih obročkih ugotavljamo, da v Sečoveljske soline prihajajo predvsem rumenonogi galebi iz sosednje Hrvaške, ki so bili kot mladiči obročkani v svojih gnezdiščih vse do zadarskega arhipelaga. Galebov, ki so bili zaznamovani na gnezdiščih južneje od Zadra v Sečoveljskih solinah nismo opazili. Tudi gnezdišča v Italiji obročkanih ptic, ki smo jih prepoznali pri nas, ne ležijo južneje od 44 vzporednika severne geografske širine.
Prvi rumenonogi galebi obročkani v Sečoveljskih solinah, so dali tudi zanimivo najdbo v Nemčiji (sl. 750). Že takoj v novembru sta bili na tem galebu prebrani številka ter oznaka obročka, in to 965 km severno od mesta obročkanja. Znano je, da se rumenonogi galebi že v prvem koledarskem letu razpršijo na vse strani in tam preživijo tudi par let (Šere, 2009).
Rumenonogega galeba, ki smo ga poimenovali kar »Franjo« je kot mladiča 27.5.1997 na otoku Altijaž (Poreč - Hrvaška) obročkal J. Dolinšek. V Sečoveljskih solinah smo ga prvič opazili 12.5.2004 v predelu Piccie. Osebek je na omenjeni lokaciji v tistem času gnezdil. Vsekakor gre za zanimiv podatek, saj je ptica, ki je v letu 2004 gnezdila v Sečoveljskih solinah bila v 8 koledarskem letu starosti. Galeba smo na omenjeni lokaciji kasneje videvali pogosto. Tam se je zadrževal tudi v zimskem času vse do leta 2007. Kasneje ni bil več opažen.
Tudi osebek, ki je bil 4.6.1999 obročkan kot mladič na gnezdu v Trstu (Italija) je v letu 2007 gnezdil na območju Mezzane. V letu 1999 in 2000 je bil večkrat opazovan v beneških lagunah, 30.7.2003 so ga registrirali ob izlivu reke Pad v kraju Porto Tolle (Rovigo), v letu 2007 pa se je že zadrževal na območju Sečoveljskih solin.
Dne 23.6.2002 je bil v Trstu obročkan mladič rumenonogega galeba, ki so ga 16.1.2004 opazili v naselju Jakuševac blizu Zagreba, 7.4.2005 pa je bil fotografiran na ustju reke Dragonje.
Med zanimivejšimi najdbami je tudi osebek, ki je bil 26.5.2007 obročkan kot mladič v solinah v Cervii (Ravenna, Italija), dva meseca kasneje, 31.7.2007 pa najden mrtev na območju Lere v Sečoveljskih solinah.