Projekti
Projektno delo

S finančnimi sredstvi, ki so pridobljena s pomočjo projektnih nalog, uspešno obnavljamo in vzdržujemo Sečoveljske soline.

Pošlji razglednico
Nepozaben spomin

Preko spletne strani KPSS lahko prijateljem pošljete razglednico s čudovitim motivom iz parka.

Publikacije KPSS
Publicistična dejavnost in poročila

V KPSS se ukvarjamo tudi z založništvom in izdajateljsko dejavnostjo. Obenem so tu objavljena tudi strokovna in druga poročila povezana z dejavnostjo KPSS. Prelistajte in prenesite jih!

Gnezdilci

Vrste, ki na obravnavanem območju gnezdijo.

Podatke o gnezdilcih Sečoveljskih solin smo zbrali z načrtnim kvantitativnim popisom v popisni mreži UTM 100 x 100 m.  Od leta 1983 do leta 2009 smo v gnezditvenem času območje Sečoveljskih solin natančno pregledali po vsej površini primerni za gnezdenje. Vodnih površin brez blatnih otočkov nismo pregledovali. Od skupno 787 kvadratov velikosti 100 x 100 m, jih je nekaj manj kot 500 primernih za gnezdenje. Podatke, ki smo jih zbrali s pomočjo GPS sprejemnika smo prav tako prenesli v popisno mrežo 100 x 100 m ali pa smo jih uporabili za izdelavo konkretnih najdišč gnezd posameznih vrst ptic.
Starejše podatke smo iz že izdelanih distribucijskih kart ustrezno pretvorili in prenesli v popisno mrežo UTM 100 x 100 m.
Skupaj je bilo v obdobju 1983-2009 najdenih 1191 gnezd različnih vrst.
Na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline je bilo do konca leta 2009 evidentiranih 53 vrst gnezdilcev, od tega jih le 24 vrst gnezdi na solinah. Redno jih gnezdi 39 vrst, občasno jih gnezdi še 6. 
Od vseh gnezdilcev je 10 nacionalno pomembnih vrst. To so vrste, ki imajo na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline (KPSS) 10 % ali več celotne nacionalne populacije, in sicer: duplinska kozarka Tadorna tadorna, polojnik Himantopus himantopus, sabljarka Recurvirostra avosetta, beločeli deževnik Charadrius alexandrinus, rdečenogi martinec Tringa totanus, rumenonogi galeb Larus michahellis, mala čigra Sternula albifrons, navadna čigra Sterna hirundo, brškinka Cisticola juncidis in svilnica Cettia cetti.
Po podatkih iz Favnističnega pregleda ptic Slovenske obale (Škornik et al, 1990) je bilo med 89 gnezdečimi vrstami v Sečoveljskih solinah in okolici ugotovljeno 17 možnih, 24 verjetnih in 48 nedvomnih gnezdilcev. Ob tem ne gre pozabiti, da v omenjenem delu avtorji obravnavajo območje Sečoveljskih solin s širšo okolico, zato večje število gnezdečih vrst ne preseneča. 
Makovec et al. (1998) navaja za območje Sečoveljskih solin 253 ugotovljenih vrst, od katerih jih najmanj 26 na obravnavanem območju stalno ali občasno gnezdi.
11 vrst (Falco tinnunculus, Fulica atra, Actitis hypoleucos*, Otus scops, Athene noctua, Anthus campestris, Phoenicurus ochruros, Saxicola rubetra, Saxicola torquatus, Acrocephalus palustris, Corvus monedula) je v zadnjih desetih letih prenehalo gnezditi na obravnavanem območju ali pa je bila njihova gnezditev ves čas vprašljiva in nikoli potrjena (*), medtem ko so 3 povsem nove gnezdilke v istem obdobju pričele tu redno gnezditi (Tadorna tadorna, Recurvirostra avosetta, Tringa totanus). 
Postovka Falco tinnunculus je na območju Fontanigge redno gnezdila vse do leta 1992, ko je tam zadnjič gnezdilo 5 parov teh ptic. Gnezdilo je od 5 do 12 parov (Lipej, 1993). Lipej (1993) navaja, da postovka na območju Sečoveljskih solin ne gnezdi več zaradi mustelidne predacije. Vzrok za njeno izginotje pa gre iskati tudi v revitalizaciji solin, saj so v začetku devetdesetih let izginile obsežne suhe površine. Prav tako sta najverjetneje iz istega razloga iz območja Fontanigge kot gnezdilca izginila tudi skovik Otus scops in čuk Athene noctua. Kot izginula gnezdilca ga navaja že Makovec s sodelavci (1998). 
Liska Fulica atra je v osemdesetih gnezdila ob levem bregu Dragonje, tik pred njenim izlivom v morje ter občasno tudi v rudniškem bajerju (Škornik et al., 1990), vendar sta se obe območji z leti precej zarastli s trstičjem. Zaraščena in zaprta območja liski ne ustrezajo, saj potrebuje za gnezdenje večje vodne površine (Geister, 1995).
Malega martinca Actitis hypoleucos že Gregori (1976) navaja kot možnega gnezdilca Sečoveljskih solin, ker je opazoval posamezne primerke v času gnezditve. Prav tako ga zaradi opazovanj v gnezditvenem obdobju Škornik et al. (1990) in Makovec et al. (1998) navajajo za gnezdilca, vendar njegovega gnezda nikoli niso našli. Novejša opazovanja kažejo na to, da lahko z veliko verjetnostjo malega martinca črtamo iz seznama gnezdilcev Sečoveljskih solin. Njegovo gnezditveno sumljivo prebivanje ob našem morskem obrežju je najverjetneje bolj v zvezi z antropogenimi posegi, kot pa z naravnimi danostmi. Njegova prvotna prebivališča so z mladim vrbovjem, jelševjem in topolovjem zaraščena rečna prodišča (Geister, 1995). Osebki opazovani v juniju in juliju so na območju Sečoveljskih solin najverjetneje poletni klateži in predvsem zgodnji preletniki, saj se višek preleta malega martinca tu odvija v avgustu.
Rjava cipa Anthus campestris je redno gnezdila vse do leta 2004. Po tem letu ni bila več registrirana kot gnezdilka Sečoveljskih solin, kar gre pripisati predvsem dejstvu, da so izginile večje povsem suhe površine na Fontaniggeah ter deloma tudi na Leri. Sodi med zelo redko razširjene gnezdilke v Sloveniji, saj prebiva v zelo izbranih habitatih, za katere je značilno borno rastlinstvo na skoraj golih tleh (Geister, 1995). Škornik et al. (1990) jo navaja kot nedvomnega gnezdilca v suhih poraščenih solinskih bazenih. V obdobju 1983 - 1997 je redno gnezdila predvsem v suhih poraščenih bazenih pred solinarskim muzejem, na območju Alto ter posamič na Leri, kjer je gnezdila na širokih nasipih poraščenih s stravo (Makovec et al., 1998)
Zanimiva in neobičajna je gnezditev šmarnice Phoenicurus ochruros na območju Sečoveljskih solin. Leta 1995 je gnezdil par teh ptic na območju Alta, leto kasneje pa na območju kristalizacije na Leri. Šmarnica je bila še do nedavnega izredno redka v dolinskem svetu in je veljala za predvsem gorsko vrsto, vendar sodi danes med pogosto razširjene vrste pri nas (Geister, 1995). Proti jugozahodu Slovenije se njena redna gnezdišča končujejo na Kraškem robu in v Bržaniji. V bližini človeških naselbin gnezdi v poslopjih.
Prav tako zanimiva sta izginula gnezdilca repaljščica Saxicola rubetra in prosnik Saxicola torquatus. Repaljščica za svojo gnezditev potrebuje nepokošene površine, ki jih v solinah najdemo večinoma ob robu letališča, kjer je še gnezdila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, medtem ko prosnik naseljuje tako suhe, kot tudi vlažne travnike in je bil kot gnezdilec najden na nasipu ob kanalu Grande (Makovec et al., 1998). Da je šlo pri obeh vrstah prej za izjemo, kot za pričakovano gnezditev je jasno če vemo, da so njuna najbližja in redna gnezdišča nad Kraškim robom.
V začetku osemdesetih let je na Fontaniggeah v ruševinah solinarskih hiš gnezdila tudi kavka Corvus monedula. Takrat je bila solinam najbližja gnezditvena kolonija znana iz obzidja piranske stolnice, danes pa nekaj parov gnezdi v blokovskem naselju v Luciji.
Močvirska trstnica Acrocephalus palustris je bila v zadnjih desetih letih opazovana le na preletu, zato bo v prihodnje potrebno preveriti ali še kje ob Dragonji in Drnici obstaja možnost njene gnezditve če vemo, da izbira gnezdišča ni nujno omejena na zelnate rastline. Makovec et al. (1989) jo navaja kot gnezdilko, ki gnezdi ob, z gosto grmovno vegetacijo obraščenih kanalih, ob reki Dragonji in v Stojbah. 
Rdečenogega martinca Tringa totanus kot gnezdilca za to območje navaja že Schiavuzzi (1882). Škornik et al. (1990) ga navaja kot prezimovalca in preletnika, Makovec et al. (1989) pa tudi kot vrsto, ki na območju Sečoveljskih solin letuje. Ker so se v gnezditvenem obdobju pričeli pojavljati območno se spreletavajoči in pojoči samci (pojejo tudi na preletu), smo postali pozorni nanj. Gnezdenje rdečenogega martinca smo potrdili šele leta 2005, ko je bilo na območju Life najdeno gnezdo z jajci (Škornik, 2005). V letih 2006 in 2007 ni gnezdil, oz. njegovega gnezdenja nismo uspeli potrditi. Ponovno je gnezdil v letu 2008 na nasipu bazena med kanaloma Curto in Pichetto. V tem času je imel dve legli, drugo je bilo nadomestno. Vprašanje je zakaj je prvo leglo zapustil. Kasneje je bil opažen le en speljan mladič (Škornik, 2009). Tudi v letu 2009 je zanesljivo gnezdil, vendar gnezda nismo iskali. 
Duplinska kozarka Tadorna tadorna je v Sloveniji prvič gnezdila v letu 2005 prav v Sečoveljskih solinah. Uspešno je gnezdila tudi leto kasneje, ko se je speljalo vseh 9 mladičev. Čeprav v letu 2007, kljub prisotnosti odraslih parov v gnezditvenem obdobju, gnezditve nismo uspeli potrditi, pa so v letu 2008 na območju Sečoveljskih solin gnezdili najmanj trije pari. Speljanih mladičev kasneje nismo opazili, tako da je uspeh gnezdenja vprašljiv (Škornik, 2008). Leta 2009 so na območju Sečoveljskih solin gnezdili štirje pari, zanesljivo pa je poletelo 11 mladih duplinskih kozark. Leta 2005 smo duplinskim kozarkam na območju Corsolonga postavili 5 gnezdilnic in jih vkopali v nasip, vendar niso bile nikoli zasedene.
Polojnik Himantopus himantopus je v Sečoveljskih solinah prvič gnezdil leta 1990 (Makovec & Škornik, 1990). Število gnezdečih parov narašča, opaziti pa je tudi večja nihanja v posameznih gnezditvenih letih (1995, 2003, 2006, 2008), kar je odvisno predvsem od vodnega režima v času gnezditve (Škornik, 2007), kot najverjetneje tudi zaradi priseljevanja novih osebkov. Filopatrije in natalne disperzije pri polojniku nismo ugotavljali. Gnezdilni uspeh pri polojniku precej niha od slabega do izrednega.
Sabljarka Recurvirostra avosetta, je v Sečoveljskih solinah že poskušala gnezditi in sicer v letu 1994 (Škornik, 1994), vendar neuspešno. Kot zanesljivo prvo gnezdenje velja najdeno gnezdo z jajci na manjšem nasipu območja Life v letu 2001 (Geister, 2001). Izvalil se je tudi mladič, a je po  nekaj dnevih izginil. Ponovno je gnezdila leta 2005 na Leri. Tokrat uspešno. Vsi trije mladiči so bili tudi obročkani. V gnezditvenem obdobju v letih 2006 in 2007 je sploh nismo opazili. Od leta 2008 uspešno gnezdi, število gnezdečih parov pa narašča.
Čebelar Merops apiaster je gnezdil le v letu 2005. Vrsta v Sredozemlju pogosto gnezdi tudi v solinah. Par, ki je gnezdil v Sečoveljskih solinah z gotovostjo izvira iz manjše gnezdeče kolonije, ki gnezdi na Savudrijskem polotoku blizu Crvenega vrha.
Beločelega deževnika Charadrius alexandrinus za slovensko obalo kot gnezdilca navaja že Schiavuzzi (1883). Kot gnezdilca Sečoveljskih solin ga obravnavajo Gregori (1976), Škornik et al. (1990) in Makovec et al. (1989). 
Gnezdi razpršeno večinoma na suhih in neporaščenih solinskih nasipih ter občasno tudi v suhih solinskih bazenih. Gnezditvena kolonija, kjer gnezdi večje število parov skupaj je znana le na območju slane trate pred muzejem solinarstva na Fontaniggeah (Makovec, 1994; Škornik, 2005). Nemalokrat gnezdi v družbi s polojnikom Himnantopus himantopus in malo čigro Sternula albifrons. Tam, kjer sta gnezdila skupaj beločeli deževnik in polojnik smo zabeležili nestrpnost odraslih polojnikov do beločelega deževnika in fizične napade na deževnikove mladiče. Medvrstna nestrpnost je pri pobrežnikih znana tako v zimskem času kot tudi v gnezditvenem obdobju (Kalejta-Summers,  2002), vendar zapisa o podobnih napadih v literauri nismo zasledili. 
Rezultati rednega monitoringa ptic Sečoveljskih solin kažejo, da lahko z izvajanjem tradicionalnega solinarstva zagotavljamo ugodne gnezditvene razmere za beločelega deževnika in nekatere druge vrste, ki gnezdijo na solinah (Škornik, 2008). Število gnezdečih beločelih deževnikov narašča, kar kažejo tudi podatki za obdobje 1983-2009. Za leto 1991 gnezditvenih podatkov o tej vrsti nimamo. 
Mladiče beločelega deževnika smo priložnostno obročkali z aluminijastimi obročki vse od leta 1983 dalje. V letu 2007 smo pričeli tudi z barvnim obročkanjem odraslih ptic (Škornik, 2007). 
Čeravno je bil namen obročkanja beločelih deževnikov z barvnimi obročki predvsem ugotavljanje ali naši osebki tu tudi prezimijo, pa smo s pomočjo le-teh prišli tudi do prvih podatkov o tem koliko ptic se vrača v svoja gnezditvena območja.
Leta 2007 smo odkrili 37 gnezd beločelega deževnika. V tem letu smo individualno označili 17 odraslih ptic (~23 %) in 5 mladičev. V 10 primerih je bila označena samica, v 3 primerih samec, v 2 primerih pa oba v paru. Spola pri mladičih nismo uspeli določiti. Od 17 leta 2007 barvno obročkanih ptic se jih je leta 2008 na območje Sečoveljskih solin vrnilo 12 (70,6 %), leto kasneje pa le eden (5,9 %). Obročkanih mladičev po letu 2007 nismo opazili.
Leta 2008 smo odkrili 35 gnezd beločelega deževnika. V tem letu smo individualno označili 10 odraslih ptic (~14 %). V 8 primerih je bila označena samica, v 1 primeru pa oba v paru. Od 10 leta 2008 barvno obročkanih ptic se jih je leta 2009 na območje Sečoveljskih solin vrnilo 6 (60 %). V letu 2008 sta na območju Sečoveljskih solin prezimovali tudi 2 v letu 2007 obročkani samici, ki sta leta 2008 tu tudi gnezdili.
Leta 2009 smo odkrili 62 gnezd beločelega deževnika. V tem letu smo individualno označili le 7 odraslih ptic (~11 %). V 3 primerih je bila označena samica, v 2 primerih samec, v 1 primeru pa oba v paru. 
Zanimiva je ugotovitev o poliginiji vrste. S pomočjo obročkanja je bilo ugotovljeno, da je imel skoraj vsak samec gnezda z več samicami hkrati, zato je težko natančno opredeliti število gnezdečih parov (~%). 
V obdobju 2007 - 2009 je bilo skupaj barvno obročkanih 34 odraslih beločelih deževnikov in 5 mladičev. V 23 primerih je bila označena samica, v 6 primerih samec, v 4 primerih pa oba v paru. 
Relativno visok odstotek vračajočih odraslih osebkov v prvem koledarskem letu ne preseneča, saj je za odrasle beločele deževnike znana večja filopatrija, kot pri prvoletnih osebkih za katere velja večja natalna disperzija (Sandercock et al., 2005; Colwel et al., 2007). 
Da je temu tako govorita tudi podatka o dveh v Sečoveljskih solinah obročkanih mladičih. Leta 2005 je bil na Leri obročkan mladič beločelega deževnika, ki je najverjetneje gnezdil tri leta kasneje v Italiji (Sacca di Bottonera, Porto Tolle), 120 km od mesta obročkanja (Šere, 2009). 
Prvoletna samica, ki je bila obročkana z aluminijastim obročkom kot mladič na Leri v letu 2006, je bila s samcem ujeta in barvno obročkana leto kasneje na istem kraju, kjer se je izvalila (Škornik, 2009). Tu je tudi prvič gnezdila. Po propadu legla je v tem letu gnezdila še enkrat na območju slane trate na Fontaniggeah, tokrat z drugim samcem. Ločitve so pri deževnikih pogost pojav že med samo gnezditveno sezono (Szekely, 1993; Kis, 2003; Lessells, 1984), še več ločitev pa je zabeleženih v naslednji gnezditveni sezoni. Kar 41.6 % parov, ki se je vrnilo na svoja gnezdišča, se je pojavilo z drugim partnerjem (Flynn et al., 1999)
V letu 2006 in pred tem letom je bilo naključno obročkanih več mladičev beločelega deževnika, vendar kasneje na tem območju niso bili opaženi ali ulovljeni. Da bi ugotovili obseg natalne disperzije prvoletnih ptic, bi bilo smiselno podrobneje pregledati tudi gnezdišča ob Škocjanskem zatoku ter v bližnjih severnoitalijanskih mokriščih ter obročkati več mladičev.
Relativno majhnega  odstotka vrnjenih prvoletnih beločelih deževnikov ne gre enačiti z njihovim preživetjem, saj je zanje značilna izrazita natalna disperzija in se med spoloma bistveno ne razlikuje (Sandercock et al., 2005; Colwel et al., 2007). Dejansko preživetje prvoletnih ptic je večje. Zaskrbljujoč pa je podatek iz Sečoveljskih solin o majhnem številu (5,9 %) vrnjenih odraslih osebkov v drugem koledarskem letu po barvnem obročkanju. Do podobnih rezultatov so prišli tudi drugi avtorji (Sandercock et al., 2005). Ker je za odrasle ptice značilna večja filopatrija kot za prvoletne in mladostne osebke, je možno da so ptice poginile. Vsekakor je podatkov, s katerimi bi lahko izračunali preživetje in verjetnost ponovnega opazovanja s t.i. modelom CJS (Cormack-Jolly-Seber) premalo. Tako izračunano preživetje je pravzaprav navidezno in ne dejansko preživetje (Cooh & White, 2006), saj nanj poleg direktne smrtnosti vplivajo še trajna in začasna disperzija osebkov ter verjetnost opazovanja. Najdaljša znana življenjska doba gnezdečega beločelega deževnika znaša 15 let (Meininger, 1988). 
Podatki iz Sečoveljskih solin (2007-2008) kažejo, da se od 10 - 20 % gnezdeče populacije »izgubi« že po dveh letih. V letu 2009 smo na območju Sečoveljskih solin odkrili kar 69 gnezd beločelih deževnikov, kar nedvomno kaže na priseljevanje novih osebkov. Bodoče natančnejše in obsežnejše demografske raziskave beločelih deževnikov na širšem severnojadranskem območju pa bi vsekakor pojasnile marsikatero neznanko.
Prva gnezditev rumenonogega galeba Larus michahellis na Sečoveljskih solinah je bila potrjena leta 1986, ko je bilo na nasipu Colombere najdenih 11 gnezdečih parov (Škornik, 1992). Število gnezdečih parov je strmo naraščalo do leta 2005, za tem se je njegovo število zmanjšalo za več kot dvakrat. Vzroke manjšemu številu gnezdečih parov po letu 2005 gre iskati predvsem  s plenjenjem odraslih ptic s strani kune belice in lisice (Škornik, 2007). Do leta 1991 je znašal populacijski trend naraščanja 29,3 % (Škornik, 1992). Podatki izračunani s pomočjo programa TRIM za obdobje 1983-2009 kljub zmanjšanju števila gnezdečih parov kažejo na zmeren porast populacije (p <0.01). Gnezditveni uspeh je pri rumenonogem galebu slab tudi tam, kjer ni plenilcev. Skokovit porast gnezdeče populacije in pomanjkanje primernih območij za gnezdenje privede do presežka nosilnosti okolja ter s tem povezanega populacijskega pritiska ter nestrpnosti znotraj vrste (Škornik, 1992). Z naraščanjem števila rumenonogih galebov, ki se v Sečoveljskih solinah zadržujejo v pognezditvenem obdobju, pa lahko pričakujemo priseljevanje novih osebkov, ki bodo v prihodnje zapolnili s plenjenjem nastalo vrzel.
Vrsti, pri katerih smo v daljšem časovnem obdobju (1983-2009) zabeležili zmeren do velik porast gnezdeče populacije sta tudi mala Sternula albifrons in navadna čigra Sterna hirundo.
Navadna čigra je na območju Sečoveljskih solin prvič gnezdila v letu 1983, ko je na nasipu območja med kanaloma Curto in Pichetto gnezdilo 9 parov (Škornik, 1983). Trend populacije izračunan s programom TRIM kaže na zmeren porast (p < 0.01). Ker je v splošnem gnezdilni uspeh pri navadni čigri na območju Sečoveljskih solin nizek, večinoma zaradi obilnih padavin in posledično visokih voda, smo na območju Life v letu 2002 postavili 8 gnezditvenih splavov, na katerih so navadne čigre uspešno gnezdile vse do leta 2004, ko je na splavih gnezdilo kar 21 parov. Dve zaporedni nevihti z močnim vetrom junija 2004 sta povsem uničili gnezdečo populacijo na splavih. Ta se je kasneje preselila na staro gnezdišče med Curtom in Pichettom, kjer je uspešno odgnezdila v drugo. Podobna preselitev zaradi neurja se je zgodila tudi leta 1995 (Makovec et. al, 1998). Za najuspešnejšo gnezdilno sezono velja leto 2003, ko je prevladovalo dolgo in sušno obdobje. Splave smo leta 2006 razstavili in se odločili za ureditev t.i. območja Life. Gre za osrednje območje na Fontaniggeah poimenovano po istoimenskem projektu, ki so ga leta 1998  T. Makovec, I. Škornik in L. Lipej predlagali kot ornitološki rezervat z najstrožjim varstvenim režimom (Makovec et al., 1998). Okoli območja smo v marcu 2006 izkopali širok in globok jarek, ki je nekoč že obrobljal solna polja in ki preprečuje dostop kopenskim plenilcem do gnezdišč na otočkih sredi polj ter zagotavlja boljši pretok in izmenjavo vode na območju Life. Ugotovili smo, da lahko predvsem z nadzorom nad višino vode v omenjenem območju zagotovimo povsem ustrezne gnezditvene razmere za malo in navadno čigro, polojnika, sabljarko, duplinsko kozarko in rumenonogega galeba.
Mala čigra gnezdi kolonijsko predvsem na peščenih in prodnatih morskih obrežjih, na otokih kot tudi na obrežjih jezer in velikih rek v notranjosti. V Sečoveljskih solinah je pričela mala čigra gnezditi leta 1985 (Škornik, 1985). Trend gnezdeče populacije v Sečoveljskih solinah izračunan s programom TRIM kaže na velik porast (p< 0.01). Ugodno ohranitveno stanje je pri mali čigri od 10 do 30 parov (Škornik, 2009). Ker gnezdi najraje na najnižjih, z vodno gladino izenačenih mestih, je tveganje gnezditve večje, gnezdilni uspeh pa nemalokrat nizek. Da bi izboljšali gnezditvene razmere, smo navadnim in malim čigram v predelu Lere (Piccia) v letu 2006 postavili in uredili obsežno peščeno gnezdišče. 
Gnezdišče obsega skupaj 5000 m2 površine, od tega znaša skupna površina 15 otokov kar 1500 m2. Območje, ki smo ga zalili z morsko vodo, pa je še večje. Leto kasneje smo na omenjenem gnezdišču postavili umetne vabe za čigre ter ozvočenje s predvajalnikom. Vabe, ki se jih v ornitologiji uporablja vse od leta 1970, ko je ornitolog Dr. Steve Kress prvi pričel s t.i. »socialno privlačnostjo« - tehniko privabljanja kolonijsko (siocialno) živečih vrst ptic, smo izdelali ročno iz gline in jih ustrezno pobarvali.
Nadomestnih gnezdišč kljub ureditvi čigre niso zasedle. Vzrok za to bi lahko bilo tudi pojavljanje sivih vran Corvus cornix na omenjenem gnezdišču, ki so se znesle nad umetne vabe. 
9.5.2007 nas je ob pregledu gnezdišča čakal nenavaden in pretresljiv prizor. Na peščenih otokih, kjer smo pred tem postavili umetne glinene vabe, so ležali kosi umetnih čiger. Ob natančnem pregledu smo lahko ugotovili, da so bile vabe okljuvane in obglavljene. Poškodbe narejene s kljunom, so bile pogoste v predelu oči, vratu in na trebuhu. Osumljenca ni bilo treba iskati, saj smo v tem početju takoj prepoznali sive vrane Corvus corax, ki se tam stalno zadržujejo in stikajo za hrano (Škornik, 2009). Ob pregledu gnezditvenih otokov smo opazili globelice v pesku, ki so jih nedvomno naredile čigre ob poskusu gnezdenja, vendar predpostavljamo da so namero zarad sivih vran opustile.
Mala čigra redno gnezdi na nasipu območja med kanaloma Pichetto in Curto ter na območju Life. Občasno gnezdi tudi na Leri (Piccia, Mezzana), posamič pa je gnezdila tudi na nasipu območja za 2. izhlapevanje ter pred Muzejem solinarstva na Fontaniggeah. V letu 2008 se je izkazalo, da del območja Life ob ugodnih vremenskih razmerah in vzdrževanju vodnega režima ostane povsem suh in kot tak primeren za gnezdenje malih čiger, kar smo potrdili že v naslednjem letu (2009), ko je tam gnezdilo kar 30 parov malih čiger.
Ob pojavu aviarne influence v Evropi (jeseni 2005) smo v Krajinskem parku Sečoveljske soline (KPSS) poostrili terenski nadzor za odkrivanje morebitnih obolelih in poginulih ptic. V letu 2006 in 2007 smo nadaljevali s spremljanjem kadavrov na območju KPSS. Ob sumljivih najdbah smo obvestili pristojne službe in poskrbeli za njihov odvoz in pregled. 
V letu 2005 in 2007 je bilo med kadavri tudi 10 odraslih malih čiger, 2 odrasli navadni čigri, 4 mladiči polojnika in odrasel rdečenogi martinec. Vzrok pogina je bil dokazano aviarni botulizem, ki je bil potrjen na 4 kadavrih male čigre (Škornik, 2007). Posledica tako velike izgube gnezdečih malih čiger je razvidna iz diagrama gnezdenja male čigre, ko v letih 2006 in 2008 beležimo manjše število gnezdečih parov, kot leto pred tem. Morda je do aviarnega botulizma prišlo tudi v letu 2003, ko so vladale idelane razmere za razvoj botulizma (mila zima, visoke poletne temperature, daljše sušno obdobje brez padavin, nizek vodostaj, anoksija, prisotnost večjega števila živalskih kadavrov - pogin rib solinark Aphanius fasciatus). Čeprav so okužbe pogoste predvsem v plitvih sladkih vodah, pa je iz slanih območij znan Clostridium botulinum tipa C, ki dobro prenaša tovrstno okolje.
Brškinka Cisticola juncidis velja pri nas za zelo redko in lokalno razširjeno vrsto, saj gnezdi le v jugozahodnem delu (Geister, 1995). K nam je najverjetneje prodrla z Apeninskega polotoka in se v sedemdesetih letih razširila v Istro. Vipavsko dolino je dosegla leta 1976, leta 1978 je gnezdila tudi med Igom in Škofljico (Šere, 1980).  V zimskem času se v Sloveniji pojavlja le ob slovenski obali (Sovinc, 1994).
V Sečoveljskih solinah in okolici je stalnica (Škornik et al., 1990). Gnezdi na večjih, širokih nasipih in zaraslih poteh, predvsem ob Dragonji, v Stojbah in ob večjih kanalih. Hude zime lahko populacijo brškinke povsem uničijo (Geister, 1985).  Pozimi 1985/86 je bila zaradi ostre zime populacija brškinke katastrofalno prizadeta (Geister, 1985; Škornik et al., 1990). V tistem obdobju je iz nekaterih dolin, kot tudi iz Sečoveljskih solin, povsem izginila in se ponovno pojavila šele septembra, kar kaže na doselitev (Geister, 1995). 
Populacija brškinke je na območju Sečoveljskih solin v obdobju 1983-2009 doživljala precejšnja populacijska nihanja, vendar izračun trenda populacije (TRIM) kaže, da je le-ta stabilna.
Z zaraščanjem grmovja na nasipih postopoma izgublja primerna gnezdišča. V primerjavi s preteklim in predpreteklim obdobjem, se njena gnezditvena razširjenost na območju Sečoveljskih solin ni bistveno spremenila. Tudi ostrejše zime populacije brškink ne uničijo več povsem, kar kaže tudi na večjo prilagodljivost novim podnebnim razmeram. Na območju KPSS redno gnezdi 10 parov.
Tudi svilnica Cettia cetti je v Sloveniji zelo redko razširjena gnezdilka in redno gnezdi le na jugozahodu države, ter občasno ponekod v Primorju (Geister, 1995). Občasno se pojavlja tudi v notranjosti Slovenije. V Sečoveljskih solinah je stalnica. Ker pozimi ne poje in se le redko oglasi, je podatkov o njenem zadrževanju manj.  Pojavlja se tudi na preletu. Pogosta je na bregovih reke Dragonje, Drnice ter ob večjih solinskih kanalih. Gnezdi tudi v Stojbah.  Na območju KPSS redno gnezdi do 5 parov. 
Rumena pastirica Motacilla flava je na območju Sečoveljskih solin gnezdilka in preletna vrsta, ki se v naše kraje iz prezimovališč vrne sredi marca. Največ jih je na preletu v aprilu do sredine maja. V Sečoveljskih solinah gnezdi redno od 1 do 5 parov. Tudi pri rumeni pastirici je opaziti precejšnja nihanja v številu gnezdečih parov. Ob zagotavljanju ustreznih gnezditvenih površin, se za njen obstoj v KPSS ne gre bati.
Za 4 vrste (Anas querquedula, Anas clypeata, Ixobrychus minutus, Dryocopus martius) nam statusa gnezdilca ni uspelo potrditi. 
Par regeljcev Anas querquedula se je v letu 2008 zadrževal v času gnezditve ob Dragonji ter občasno na območju Muzeja solinarstva. 18.8.2008 smo na istem območju poleg odraslega para opazovali še tri mladostne osebke, vendar je možno, da gre za osebke na selitvi. 
Prav tako sumljivo je bilo zadrževanje treh parov žličaric Anas clypeata ob levem izlivnem delu Dragonje v maju 2007, vendar zaradi nerešenega mejnega vprašanja gnezdenja nismo preverili.



KPSS © 2006 - 2011, Vse pravice pridržane!   |  Spletni piškotki Izdelava spletnih strani: Editor Studios