Muzej
Muzej solinarstva se nahaja v opuščenem predelu Sečoveljskih solin na desnem bregu kanala Giassi. Zajema solinsko hišo z muzejsko zbirko in solni fond s pripadajočim dovodnim kanalom za morsko vodo (Giassi).
Solinska hiša obsega niz treh stavb: enonadstropno hišo, ki je služila za bivanje solinarjeve družine in za shranjevanje soli, nekdanje pritlično skladišče, v katerem so shranjevali sol, in po starem vzorcu obnovljeno krušno peč, posebnost Sečoveljskih solin. Stavbe je leta 1989 obnovil Medobčinski zavod za varstvo kulturne dediščine Piran, ki je vodil tudi obnovo solnega fonda. Muzejsko zbirko nekdanjega solinarstva je zasnoval in postavil Pomorski muzej "Sergej Mašera" Piran. Dela na muzeju so bila končana spomladi leta 1991.
Muzejska zbirka
V zbirki je poudarek na prikazu starega solinarstva tik pred njegovim propadom. Slikovno in materialno gradivo, s katerim v muzejski zbirki prikazujemo stari način pridobivanja soli, je iz solin Fontanigge, v manjši meri iz solin Fazan in obsega obdobje iz konca petdesetih in začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja.
Muzejska zbirka prikazuje delovno in bivalno okolje v solinski hiši ter pisni, slikovni in predmetni zgodovinski oris. Prikaz delovnega in bivalnega okolja poudarja tiste elemente materialne kulture, ki so bili v poletnih mesecih, torej v obdobju sezonskega dela v solinah, najpogosteje prisotni v začasnih domovih solinarjev.
V pritličju solinske hiše si lahko ogledamo oris razvoja solinarstva na severovzhodni obali Jadranskega morja. Piranske soline so odigrale nadvse pomembno vlogo v družbenem, gospodarskem in kulturnem življenju prebivalcev obalnih krajev. Med piranskimi solinami so prav gotovo prednjačile Sečoveljske, danes območje z izredno bogato naravno in kulturno dediščino. Slikovno, likovno in predmetno gradivo nas popelje v čas, "ko so stare soline še živele, ko so solinarji še obdelovali solna polja in je soline preveval občutek skladnosti ter popolnosti".
V pritličju je prikazano tudi skladišče za sol s pripadajočimi orodji; skladišče je ohranilo svojo prvotno namembnost v skladu z zahtevami vsebinske predstavitve: sol, pridelano na muzejskem solnem polju, naj bi tu shranjevali zgolj simbolično.
Iz pritličja nas leseno stopnišče vodi v nadstropje. Za nekatere solinske hiše so bila značilna zunanja kamnita stopnišča. V bivalnih prostorih, kuhinji in sobi, najdemo podobo značilnega vsakdanjega interierja solinske hiše. Predmeti, izdelani iz lesa, gline in tekstila, nam kažejo, kakšna je bila notranja oprema, ki je bila v preteklosti pogosto prisotna v začasnih domovanjih solinarjev. Zaradi pomanjkanja originalnih kosov pohištva smo manjkajoče nadomestili z na novo izdelanimi in tako ustvarili sožitje med starimi in novimi muzejskimi predmeti.
V drugem prostoru, ki je prav tako služil počitku, so prikazani izseki iz vsakdanjega življenja v solinah. Oskrbovanje z živili in s pitno vodo, peka kruha, priprava značilnih solinskih jedi itd., so narekovali dopolnitev z etnološkimi predmeti.
Solno polje
Solno polje je bila zaključena proizvodna enota, ki je poleg notranjih nasipov, kanalov in kanalčkov, obsegala tudi fossado, kanal za prvo črpanje ali rezervo morske vode, glavni dovodni kanal za morsko vodo in solnemu polju pripadajočo hišo. Bistvo delovanja solnega polja je bilo v delovanju plime in oseke. Ob plimi so spustili morsko vodo v solno polje, ob oseki pa so iz solnega polja spustili odpadne vode in deževnico. Morsko vodo so pretakali po notranjih kanalih, skozi zapornice ter s pomočjo ročnih in vetrnih črpalk. V izparilnih bazenih je postopoma izhlapevala, pridobivala na slanosti in se počasi zgoščala. Ko je dosegla 25 Be slanosti, so se začeli iz nje izločati solni kristali.