Kulturna krajina
Značilna podoba krajine na območju Sečoveljskih solin se je s človekovim delovanjem in poseganjem izoblikovala v večstoletnem obdobju.
Kulturne krajine so prostorsko zaključena območja, ki jih odlikuje ravnovesje naravnih in ustvarjenih vrednot. Za kulturno krajino v parku je značilno, da prevladujejo naravne, tudi ekstremne danosti, človek pa jim je s svojo prisotnostjo in tradicionalno, predvsem solinarsko rabo prostora skozi generacije vtisnil svojski pečat.
Kulturno krajino solin ustvarja preplet solnih polj in bazenov, nasipov in poti, glavnih in stranskih kanalov, škarp in zapornic, hiš, veternic itd. Za prepoznavnost prostora so pomembni vsi grajeni in naravni elementi, ki so med seboj uravnoteženi. V solinah sta tesno prepletena delovno in bivalno okolje. Človek jih je ustvaril, da si je zagotovil eksistenco.
Reka Dragonja je tisočletja nanašala naplavine in ustvarjala močvirje, ki premika nejasni stik kopnega z morjem iz notranjosti doline proti Piranskemu zalivu. Ljudje so kaj hitro spoznali, da v močvirju in slanih tleh ne morejo kmetovati, da pa lahko pridobivajo sol. Tako so izoblikovali izjemen prostor in pristen način življenja in dela človeka v sožitju z naravo.
Naplavine so se spreminjale v posebno blato, osnovni material, ki je omogočil razvoj kulturne krajine solin. Drugo gradivo, kot so kamen, opeka, planeti, kope, mivka, apno, les in v manjši meri tudi kovina, pa so morali ljudje v ta prostor dovažati.
Fizično so soline zelo krhke nasproti močnim silam narave. Vse, kar je v njih zgrajeno, tako rekoč plava na blatu. Morje nenehno grozi, da poplavi solna polja. Pri gradnji objektov na morskem mulju so se mojstri spoprijeli z nestabilno podlago, morjem, soljo, erozijo flišnega kamna in močno korozivnostjo kovine v izdelkih iz jekla. Objekti so postavljeni na plavajoče temelje, sestavljene iz lesenih brun.