O parku
V krajinskem parku Sečoveljske soline si preteklost in sedanjost še vedno podajata roko. Pradavni način solinarjenja, ki so se ga piranski solinarji pred davnimi časi naučili od svojih učiteljev, solinarjev z otoka Paga, je še danes nekaj posebnega, tudi v sredozemskem merilu.
Tradicionalno ročno pobiranje soli na solnih parcelah ni le posebnost kulturne dediščine sredozemske Slovenije, ampak med drugim zagotavlja razmere, ki omogočajo ohranjanje najpomembnejše naravne dediščine Sečoveljskih solin. Po pisnih virih sodeč, so Sečoveljske soline stare več kot sedemsto let, nekateri avtorji pa prisegajo, da so znatno starejše. Nekoč so bile soline v Slovenski Istri povsod ob morski obali, danes pa so ohranjene le še pri Sečovljah in v Strunjanu. Sečoveljske soline so leta 1989 zavarovali kot krajinski park, v katerem so dovoljene le tiste gospodarske dejavnosti, ki ne ogrožajo naravnega ravnotežja. Taki dejavnosti sta solinarstvo in gojenje morskih organizmov. Danes so soline zaščitene z državno uredbo kot Krajinski park.
Za obiskovalce je opuščeni del solin, ki mu pravijo Fontanigge najprivlačnejši, saj jih lahko tam pričakajo za slovenski prostor edinstveni prizori - veliko ptic, obsežni travniki slanuš in preko 100 opuščenih in porušenih solinskih hiš.
Mednarodni blagoslov pa so Sečoveljskim solinam dali leta 1993, ko so jih priznali kot Ramsarsko lokaliteto, ki državo Slovenijo kot podpisnico zavezuje, da ščiti močvirja kot prebivališča ptic. In teh v solinah in bližnji okolici res ni malo. Do danes smo jih našteli kar 296.
In zakaj je na solinah toliko različnih vrst ptic? Solinski habitat predstavlja veliko vodno telo, ki ga ptice ob selitvi uporabljajo kot prenočišče ali prezimovališče. Ko so v Slovenski Istri zaradi vse večje urbanizacije začeli krčiti vodna telesa, so Sečoveljske soline z leti pridobivale na pomenu. Veliko vlogo ima pri tem tudi opustitev pridobivanja soli na južni polovici solin. Solinarji so sicer prenehali z žetjem, a so še vedno vzdrževali nasipe in skrbeli za primeren vodostaj v solinskih bazenih ter tako ohranjali solinske biotope. Svoje so naredili tudi procesi naravnih sil. Izoblikovali so množico podobnih, a dovolj različnih biotopov, ki so jih naselile ptice z različnimi prehranjevalnimi in gnezdilnimi zahtevami. Morska voda, ki se po solinskih kanalih pretaka globoko v notranjost solin, prinaša v solinske bazene veliko hrane, ki jo v plitvih bazenih opuščenega dela solin ptice lahko prebirajo. Predvsem so to planktonski organizmi, drobni nevretenčarji in ribje mladice. Spomladi pa soline, ki so za ptice razširjena meja kopnega in morja, postanejo pomembno gnezdišče za mnoge vrste ptic.
Posebnost solin pa so tudi slanuše ali halofiti. To so rastline iz družine metlikovk (Chenopodiaceae), ki so prilagojene za življenje na slanih tleh. Najdemo jih na robu solinskih bazenov in na brežinah solinskih kanalov. Ni jih težko prepoznati. Imajo mesnata stebla in mesnate ter luskaste liste, v katerih se skrivajo zaloge vode ter solne žleze, skozi katere izločajo prebitek soli. Najlepši so halofiti konec poletja. Tedaj se halofitni travniki odenejo v rdečevijolično barvo in dajejo poseben vtis solinskemu prostoru.