05. marec 2025

Zanimiva potovanja samice beločelega deževnika

Samica našega beločelega deževnika, ki je leta 2020 gnezdila na izlivu reke Soče v Italiji, se med tem časom vrnila tudi nazaj v Sečoveljske soline, je bila ponovno opažena v Italiji.

Leta 2020 so nas iz Italijanskega Centra za obročkanje ptic obvestili o opazovanju beločelega deževnika (Charadrius alexandrinus) na izlivu reke Soče, ki je nosil bel PVC obroček s črno kodo SCP. Pregledali smo naš arhiv in ugotovili, da je Silvano Candotto na Punta Spigola opazoval in fotografiral samico, ki smo jo na Fontaniggeah kot odraslo ptico ulovili na gnezdu 29.6.2012. To je bil že tretji podatek, da naši beločeli deževniki gnezdijo tudi v bližnji Italiji. 1. in 12. julija 2023 je bila ponovno opažena pred Muzejem solinarstva na Fontaniggeah, 27.10.2023 pa jo je v Gradežu opazoval madžarski ornitolog Andor Pálinkás. Pred dnevi pa smo bili obveščeni, da je bila v Gradežu tudi v lanskem letu. Tam jo je 4.9.2024 opazovala Elisa Karpan, ki jo je tudi fotografirala.

Monitoring oz. spremljanje beločelega deževnika v Sečoveljskih solinah poteka že od leta 1983 dalje. Večina opazovanj je bila izvedena v okviru delovanja nekdanjega Ornitološkega društva Ixobrychus iz Kopra. Z beločelim deževnikom se je v devetdesetih letih ukvarjal T. Makovec. Od leta 2002 pa potekajo opazovanja in raziskave te vrste v okviru rednega tedenskega monitoringa v KPSS.

Beločeli deževnik na območju Sečoveljskih solin gnezdi večinoma razpršeno. Gnezditvena kolonija, kjer je gnezdilo večje število parov skupaj, je bila znana le na območju slane trate pred muzejem solinarstva na Fontaniggeah (Makovec, 1994; Škornik, 2005).

Zanimiva je ugotovitev o poliginiji vrste. S pomočjo obročkanja je bilo ugotovljeno, da je imel skoraj vsak samec gnezda z več samicami hkrati. O uspešnosti enostarševskih legel (samica ali samec) razpravljata Székely in Cuthill (1999) in ugotavljata, da je gnezditveni uspeh le-teh bistveno manjši od gnezditvenega uspeha, kjer sta prisotna oba spola. Zato je težko natančno opredeliti število gnezdečih parov.

Relativno visok odstotek vračajočih odraslih osebkov v prvem koledarskem letu ne preseneča, saj je za odrasle beločele deževnike znana večja filopatrija, kot pri prvoletnih osebkih, za katere velja večja natalna disperzija (Sandercock et al., 2005; Colwel et al., 2007).

Podatki iz Sečoveljskih solin (2007-2012) kažejo, da se od 10 do 20 % gnezdeče populacije »izgubi« že po dveh letih, zato so opazovanja starejših osebkov, kot je samica SCP, izredno dragocena.  Bodoče natančnejše in obsežnejše demografske raziskave beločelih deževnikov na širšem severnojadranskem območju pa bi vsekakor pojasnile marsikatero neznanko.