
04. oktober 2006
Sto slovenskih ptic
Včeraj je v prostorih MMC KPSS potekala predstavitev knjige "Sto slovenskih ptic" avtorja Iztoka Škornika, ki jo je izdala založba Modrijan.
Ob pravkar izišli stotniji ptic avtorja Iztoka Škornika je primeren trenutek, da se spomnimo, kdaj in kako se je zgodba o objavljanju barvnih fotografij ptic v ornitoloških priročnikih domačih avtorjev na Slovenskem začela.
Davnega leta 1978 sem za Mladinsko knjigo pripravil priročnik za opazovanje in proučevanje ptic, in v njem naj bi bile prvič pri nas objavljene tudi barvne fotografije domačih avtorjev. Do takrat edini, le še v antikvarjatih dosegljivi, leta 1964 izdani Šušteršič Krečičev priročnik z naslovom Ptice Slovenije je bil namreč opremljen le z nekaj hitropoteznimi ilustracijami Lada Pirnata. Knjiga z naslovom Slovenske ptice je izšla šele leta 1980, tako, da me je, danes bi rekli po desnem pasu, prehitel vedno zabavni Janez Gregori, ki je skupaj z Ivanom Krečičem pri DZS pripravil z barvnimi fotografijami opremljen priročnik z naslovom Naši ptiči, ki je izšel leto pred tem. Oba sva k sodelovanju povabila vse takrat znane naravoslovne fotografe z majhno hibo v reciprociteti, ki pa ni prerasla v kakšno zamero. Takrat, torej pred skoraj tridesetimi leti so po tehnični plati izstopale edinole fotografije zagrebčana Vladimirja Pfeiferja, ki je po zaslugi svojega gastarbeiterstva tudi edini premogel najsodobnejšo tehnologijo. Naslednji ornitološki priročnik z barvnimi fotografijami so bili Ptiči Slovenije Iva Božiča, ki jih je leta 1983 izdala Lovska zveza Slovenije, skoraj vse objavljene fotografije ptic so bile avtorjeve. S tem je bilo končano obdobje prilaganja sodobnejšim pristopom pri predstavljanju ptic. Več kot zanimivo je, da noben od naštetih avtorjev takrat ni mogel zbrati vseh željenih fotografij, ker jih doma kratkomalo ni bilo mogoče najti, stiki s tujino pa še zdaleč niso bili tako samoumevni kot so danes. V Slovenskih pticah sem opisal le tiste vrste, za katere so bile na voljo fotografije, ne oziraje se kaj dosti na njihovo kakovost. Spominjam se, da sem s takšnim pristopom želel vpodbuditi naravoslovne fotografe k fotografiranju manjkajočih vrst. Opisanih in prikazanih je bilo le 165. Gregori in Krečič sta v svojem priročniku opisala 330, objavila pa fotografije133 vrst ptic. Ivo Božič pa je v svoji knjigi opisal 376 vrst ptic, fotografij pa je 140.
Bistveno kvalitetnejše fotografije so bile objavljene šele v knjigi Ali Ptice res izginjajo, ki sem je leta 1997 v sodelovanju z Društvom za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije pripravil za Tehniško založbo Slovenije. Prikaz slovenskih in evropskih vidikov varstva gnezdečih ptic spremlja komentar 82 po rdečem seznamu Slovenije ogroženih vrst ptic, kolikor je tudi objavljenih fotografij. Vseh ogroženih vrst po rdečem seznamu je bilo takrat sicer 130, izbor pa je bil omejen zaradi zahteve založbe. Sem pa še danes prepričan da 130 posnetkov željenih vrst, takrat ne bi bilo lahko nabrati, med domačimi avtorji zagotovo nemogoče. Takrat objavljenim fotografijam, z nekaj izjemami ni kaj očitati. Zdaj, ko se že lahko ozrem, bi si upal reči, da je bilo v takratnih razmerah to največ, kar se je dalo narediti z analogno fotografijo z značilnimi diapozitivi, zakaj naslednje obdobje je že v znamenju digitalne fotografije.
Danes je pred nami nov vseslovenski izbor stotih vrst ptic. Posebnost tega izbora je, da prvič v zgodovini slovenske ornitologije dobivamo priročnik, v katerem fotografije niso ilustracija besedila, ampak narobe, besedilo spremlja fotografije. Kajti v okviru frivolnega napotila »sto ptic« je bil izbor opravljen izključno po fotografsko estetskih merilih. Ker se najbrž zlepa ne bo našel kdo, ki mu te fotografije ne bodo všeč, bi lahko rekli, da je s to knjigo mogoče vendarle doseženo vseslovensko soglasje o tem, kaj je to odličen portret ptice. Poleg temeljne tehnične dognanosti, dosežene v večini primerov z digiskopsko tehniko fotografiranja, fotografija vsake ptice izžareva še nekaj več. Ta več bi lahko naprtili umetniškemu iskanju fotografov, avtor je namreč k sodelovanju povabil kar 15 somišljenikov po tehnični plati, ko bi z neko posebno prepričljivostjo na svetlo ne prihajalo še nekaj, kar bi skorajda morali imenovati osebnost portretiranke, če vzamemo, da so ptice ženskega spola ali portretiranca, če vzamemo, da so moškega spola. Ko bi eno poleg druge postavili portrete ptic ene in iste vrste, bi se nemara celo izkazalo, da ne gre za portret vrste, marveč osebka.
Sicer niti približno ne vem, kakšne vse ptičice se skrivajo po datotekah slovenskih naravoslovnih fotografov, upam pa si reči, da bi v tem trenutku težko našli kaj boljšega.
To pa zato, ker si nekaj boljšega ne znam niti predstavljati. Ne dvomim pa, da bi se letvica odličnih portretov že danes ne dala dvigniti nad stotico. S to stotico je namreč tako, da je na strani založbe dobra prodajna poteza, na avtorjevi strani pa dober izgovor, zakaj v knjigi ni marsikakšne v slovenski favnistiki težko pogrešljive vrste, ki rada pozira.
Avtorju Iztoku Škorniku in založbi Modrijan vse čestitke za digitalni dosežek desetletja.
Iztok Geister
Format knjige je 21 x 21 cm, obseg 264 strani z več kot 120 barvnimi fotografijami.
Knjiga je že na voljo v vsek knjigarnah po Sloveniji. Lahko jo pa naročite direktno na založbi Modrijan. Cena knjige je 6900 SIT.