Iztok Škornik - Favnistični in ekološki pregled ptic Sečoveljskih solin

Po monografiji Sto slovenskih ptic in vodniku po Sečoveljskih solinah z naslovom Spoznajmo soline se je tokrat lotil celovitega pregleda ptic Sečoveljskih solin. Zajetna študija obravnava ptičji svet Sečoveljskih solin, ki je plod 25 let dolgega in neutrudnega zbiranja podatkov. Pri prebiranju teh vsebin kar nisem mogel mimo tega, da ne bi pomislil na vse tiste pionirje, ki so orali ledino v spoznavanju ornitološke zakladnice Sečoveljskih solin: Bernardo Schiavuzzi, Božidar Ponebšek, Iztok Geister, Janez Gregori in Dare Šere. A prav Škorniku in njegovim lokalnim sotrpinom iz Ornitološkega društva Ixobrychus gre velika zasluga za nadgradnjo znanja in začetek načrtnega spremljanja ornitofavne solin ter predvsem razodevanje pomena tega Eldorada za Slovenijo, Jadran in Mediteran, ki je imelo ne nazadnje tudi velik vpliv pri  zavarovanju Sečoveljskih solin. 

Monografija je v prvi vrsti neizčrpen vir o vseh vrstah ptic, ki so bile kdaj koli zabeležene v Sečoveljskih solinah, pa naj si bodo to gnezdilke, prezimovalke, letni ali zimski gosti ali pa klateži. Kar pa daje dodano vrednost, je gotovo dejstvo, da nudijo kontinuirani podatki v zadnjih petindvajsetih letih možnost ugotavljanja trendov za posamezne vrste. Avtor je uspel tudi podati temeljne ekološke dejavnike, ki opredeljujejo ornitofavno solin, začenši od vodnega režima in ohranjenosti nasipov, prek sukcesijskih nizov in problemov, povezanih s plenilci in ne nazadnje s poletnimi ujmami, zaradi katerih praktično vsako leto mnoge solinske ptice plačajo velik davek. Vse čestitke podjetju Soline, da je prepoznalo pomembnost izdaje tovrstne monografije in omogočilo njen izid. 

Drzen mora biti človek, ki se loti takega projekta. In resnici na ljubo, Iztoku Škorniku drznosti ni nikoli primanjkovalo. Spominjam se, kako se je začel ukvarjati z moderno tehniko ornitološkega fotografiranja ali tako imenovano digiskopijo, ki jo je hitro osvojil, obenem pa v Sloveniji pridobil veliko somišljenikov, ki so sledili njegovim korakom. Tudi za ta projekt je uporabljal moderne pristope, s katerimi je v zadnjih letih terenske popise iz solin direktno zapisoval v podatkovne baze računalnikov. Včasih pa je tudi improviziral. Spominjam se, da me je pred nekaj leti povabil na obročkanje beločelih deževnikov, ki pa jih je bilo potrebno najprej uloviti s pomočjo posebne lovne pasti in ribiške palice. 

Zato ob tem novem podvigu avtorju želim,  da mu ne bi nikoli zmanjkalo drznosti in sape, knjigi pa, da bi v slovenskem prostoru našla mesto, ki ji pripada. Pa ne samo med zapriseženimi ornitologi, ampak tudi med tistimi, ki se zavedajo izjemne zakladnice biološke raznovrstnosti Sečoveljskih solin, ki krasi našo državico.  

14. marec 2012 prof. dr. Lovrenc Lipej