Sabljarka

Sabljarka gnezdi na obalah Evrope, razen na skrajnem severu, v notranjosti celine pa je redkejša. V Sloveniji je zelo redka gnezdilka, gnezdi le na dveh lokacijah, in sicer v Sečoveljskih solinah in NRŠZ. 

V Sečoveljskih solinah je prvič poskušala gnezditi že leta 1994, vendar neuspešno. Gnezditev je bila v Sloveniji prvič potrjena junija 2001. V gnezdu na peščini sredi opuščenega solnega polja sta bili dve jajci, izvalil pa se je en mladič, a je po nekaj dneh izginil. Leta 2005 je sabljarka uspešno gnezdila na Leri. Speljali so se vsi trije mladiči in bili vsi tudi obročkani. V letih 2006 in 2007 sabljarka ni gnezdila. Od leta 2008 redno gnezdi, število gnezdečih parov pa strmo narašča; v letu 2014 je tako gnezdilo 28 parov, v letu 2016 pa že 40 parov. Celotna slovenska populacija sabljarke gnezdi le nekaj metrov nad morjem. Naseljuje večinoma odprta območja, morska obrežja, obrežja drugih slanih voda, morske lagune, soline, rečna ustja, namakalne površine, poplavne ravnice v sušnih predelih in tudi brakična močvirja z otoki, povsod tam, kjer je le nekaj vegetacije. Najdemo jo tudi na celinskih vodah. Gnezdi na golih nasipih in blatnih otokih z malo vegetacije, tudi sredi solinskega bazena. Gnezdo si zgradi na rastlinskem šopu, in sicer iz koščkov školjk, polžev, kamenja in rastlinskih delov, ali pa si v tla izdolbe kotanjico in jo obloži s finejšim gnezdilnim gradivom. Nivo vode, ki se v poletnih mesecih zniža, ima pomembno vlogo pri prehranjevanju vrste. Sabljarka kot izrazito socialna vrsta gnezdi večinoma kolonijsko, tako da so lahko posamezna gnezda med seboj oddaljena manj kot 1 m. V Sečoveljskih solinah je v začetnem obdobju kolonizacije (2008–2009) gnezdila na 8 ha, in sicer so bili takrat od 3 do 4 pari, kar preračunano pomeni gostoto 0,4–0,5 para/ha. Pozneje, v obdobju 2010–2015, sta se povečala tako naselitveno območje znotraj solin kot tudi populacija (20 ha, 8–27 parov). Preračunano to pomeni gostoto 0,4–1,4 para/ha. Z ureditvijo umetnih otokov se je gnezditvena gostota še povečala. Na večjih otokih je gostota gnezd večja kot na manjših otokih. Kot izrazito lokalno gnezdilko z majhno gnezdečo populacijo lahko sabljarko uvrščamo med ogrožene vrste pri nas. Četudi se število gnezdečih parov v Sečoveljskih solinah povečuje, gnezdečo populacijo ogrožajo predvsem kopenski plenilci, pa tudi srake in sive vrane, ki plenijo jajca. Trend ohranjenosti populacije je na svetovni ravni negotov, v Evropi pa njena številčnost niha. V Evropi je sabljarka ogrožena zaradi onesnaževanja mokrišč s polikloriranimi bifenili, insekticidi, svincem in živim srebrom. Na pomembnih prezimovališčih jo ogrožajo motnje s strani človeka, pozidave in onesnaževanje.

*V Sečoveljskih solinah velja za kvalifikacijsko vrsto v ugodnem ohranitvenem stanju.