Polojnik

Polojnik je splošno razširjen v zahodni, južni in jugovzhodni Evropi ter v delu srednje Evrope, najštevilnejši pa je v Sredozemlju in ob Črnem morju. V Sloveniji je redek, lokalno razširjen gnezdilec. Pri nas je bilo gnezdenje potrjeno šele po letu 1990, in sicer v Sečoveljskih solinah. 

Še do nedavnega je v Sloveniji veljal za izjemno redkega gnezdilca, saj je bil evidentiran le v Sečoveljskih solinah in Ormoških lagunah. Leta 2004 je par teh ptic prvič gnezdil tudi v Strunjanskih solinah, kjer od takrat bolj ali manj redno gnezdita do dva para. Po renaturaciji leta 2007 je polojnik prvič gnezdil tudi v NRŠZ, kjer se je populacija pozneje povečala, tako da je leta 2014 tam gnezdilo že 35 parov. Vsa gnezdišča na obali so le nekaj metrov nad morjem. Sečoveljske soline so polojnikovo najpomembnejše gnezdišče v Sloveniji. Tu gnezdi v solnih poljih ali na manjših nasipih, ki jih preraščajo slanuše. Gnezdi posamič, večinoma pa kolonijsko, včasih v družbi z malimi in navadnimi čigrami, beločelim deževnikom, sabljarko ali rdečenogim martincem. Gnezdo si naredi na travnati, halofitni ruši ali na blatu, najraje blizu vode ali na njej. Skupno na Sečoveljskih solinah gnezdi od 20 do 70 parov, v letu 2010 izjemoma 77 parov. Za polojnika so soline najpomembnejši življenjski prostor, saj na primer več kot 93 odstotkov portugalske populacije gnezdi v solinah. V literaturi je navedeno, da je tam, kjer so soline preoblikovali v ribogojske obrate, njegova gnezditvena populacija drastično upadla. Polojnik je v sredozemskih solinah pravi kazalnik ustreznega upravljanja vodnega režima in tradicionalnega solinarstva. V Sečoveljskih solinah gnezdi na površini 220 ha, in sicer je bilo v obdobju 2002–2016 od 14 do 77 parov. Preračunano to pomeni gostoto 0,6–3,5 para/10 ha, s postavitvijo umetnih otokov v zadnjih nekaj letih pa se je gostota še povečala.

 *Sečoveljskih solinah velja za kvalifikacijsko vrsto v ugodnem ohranitvenem stanju.