Beločeli deževnik

Beločeli deževnik je razširjen na obalah celotne Evrope, v vzhodnem delu pa se pojavlja tudi v notranjosti celine. Pri nas je redek gnezdilec na obali. Gnezdi v Sečoveljskih solinah, nekaj parov pa gnezdi tudi v Strunjanaskih solinah in NRŠZ.  

Na območju Ankaranske bonifike in Luke Koper beločeli deževnik ne gnezdi več. Celotna slovenska populacija gnezdi na nadmorski višini le nekaj metrov nad morjem. V Sečoveljskih solinah beločeli deževnik največkrat gnezdi na suhih in neporaščenih nasipih ali na dnu presušenih solinskih bazenov. Gnezdi tudi na nasipih s slanoljubno vegetacijo, kjer je gnezdo skoraj vedno v zavetju ene od slanuš. V Sečoveljskih solinah je v obdobju 2002–2015 na površini 192 ha gnezdilo od 11 do 64 parov, kar preračunano pomeni gostoto 0,06–0,33 parov/ha. Večje gnezditvene gostote so značilne predvsem za peščena obrežja in slanišča, manjše gostote pa za manj homogene habitate, kot so tudi v Sečoveljskih solinah, kjer beločeli deževnik večinoma gnezdi na ozkih solinskih nasipih, obdanih z vodo. Trend populacije v Sečoveljskih solinah, izračunan s programom TRIM, kaže na strm porast populacije. Podatki s tega območja za leti 2007 in 2008 pa kažejo, da je gnezditveni uspeh pri beločelem deževniku 0,5–0,8 mladiča na gnezdeči par ter da populacija upade za 10 do 20 odstotkov že po dveh letih. Dejavniki ogrožanja so predvsem vremenske razmere (poplave zaradi obilnega dežja), neustrezen vodni režim, število primernih gnezdišč, plenilci ter v manjši meri tudi vznemirjanje v času gnezditve. Na svetovni ravni in na ravni Evrope njegova populacija upada.

*V Sečoveljskih solinah velja za kvalifikacijsko vrsto v neugodnem ohranitvenem stanju.