Svojčas je bilo poleg starih piranskih solin v Sečovljah, Luciji in Strunjanu v Tržaškem zalivu in Istri veliko manjših in večjih solin (npr. v Miljah, Kopru, Izoli, Luciji). Zaznamovali jih niso le politični in gospodarski interesi, pač pa tudi muhavost narave, ki je včasih za dolga obdobja onemogočila solinarstvo, drugič pa mu podarila preobilje.
Sečoveljske in Strunjanske soline so edine soline v tem delu Jadrana, v katerih še pridelujejo sol in ohranjajo tradicionalni postopek pridelave z vsakodnevnim pobiranjem soli.
Danes je gospodarska vloga solin podrejena naravovarstveni in kulturni: pridelana sol je zaradi kakovosti in vsebnosti mineralov poslastica za sladokusce; ohranjanje solinarskih navad podpira zavest o kulturni dediščini; območje solin pa daje zavetje redkim ali posebnim rastlinskim in živalskim vrstam, hkrati je tudi za človeka rezervat ekološko žlahtnega bivalnega okolja ter spomin na nekoč bogato sredozemsko kulturno dediščino in krajino, ki izginja.
Sol pridelujemo na solnih poljih, ki obsegajo izparilne in kristalizacijske bazene. Morska voda je speljana iz izparilnih v kristalizacijske bazene po načelu prostega pada ali pa ji pomagajo črpalke. Na Fontaniggah so jih poganjale vetrnice, na Leri pa so Avstrijci pred sto leti uvedli moderniziran postopek z uporabo motornih črpalk.
Od vseh bazenov je kristalizacijskih približno ena petina. V njih končno nastane sol, potem ko je morska voda potovala do tja skozi izparilne bazene in izhlapevala. Solinarji na kristalizacijskih bazenih gojijo petolo (nekaj mm debelo plast alg, sadre in mineralov), ki preprečuje stik blata s soljo.
Pri pridelavi solinarji uporabljajo tradicionalna orodja. Pridelano sol pograbijo z lesenimi strgali na kupe. Odcejeno hranijo v namenskih skladiščih.