Skrajni ukrepi naravovarstva

Oboje lahko razumemo kot naravni kapital nekega območja. Zavarovana območja dosegajo svoje cilje z reguliranjem človekovega poseganja v naravo in s tem nujno vplivajo na lokalni razvoj in na možnosti za zadovoljevanje potreb lokalnega prebivalstva. Ob predpostavki, da zavarovana območja vsaj deloma opravljajo nalogo ohranitve naravnega kapitala, se zastavlja vprašanje kakšen je njihov vpliv na angažiranje delovne sile ali drugače povedano na možnosti za zaposlovanje na nekem območju.

Posegi v naravo se morajo planirati, načrtovati in izvajati tako, da ne okrnijo narave, zato je treba usmeritve, izhodišča in pogoje za ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot obvezno upoštevati pri urejanju prostora, kar se prikaže v naravovarstvenih smernicah. Po svoji vsebini in namenu ustrezajo naravovarstvene smernice strokovnim podlagam za pripravo plana, s tem, da vključujejo celotno področje ohranjanja narave. Pri pripravi naravovarstvenih smernic smo upoštevali z zakonom o ohranjanju narave določeno vsebino (splošni in posebni del naravovarstvenih smernic in karte), ki je grafično prikazana na štirih kartah, dopolnjuje pa jo tekstualni del z varstvenimi usmeritvami, smernicami, režimi in razvojnimi usmeritvami. V uvodnem delu pa so analitična poglavja o ključnih ciljih in problemih ohranjanja narave, o izvajanju veljavnega plana ter o stanju in trendih v prostoru.

• Ohranjanje narave, večkrat se uporablja tudi pojem varstvo narave, je dejavnost, katere cilj je ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot. To dvojno vsebino dela, je vnesel ZON, in z njo je naravovarstvena dejavnost razširila področje svojega delovanja zgolj z varstva naravnih vrednot (prej naravne dediščine) in zavarovanih območij na celotno varstvo narave, saj ohranjanje biotske raznovrstnosti obsega poleg varstva rastlinskih in živalskih vrst še varstvo habitanih tipov, ekološko pomembnih območij  in posebnih varstvenih območij ter krajine.

• Poglavitni cilji ohranjanja narave v Sloveniji so predvsem: varstvo naravnih vrednot in naravnih procesov, ponovno vzpostavljanje poškodovanih ali uničenih naravnih vrednot, ohranjanje biotske raznovrstnosti (in situ in ex situ) na genski, vrstni in ekosistemski ravni vključno z ustanavljanjem zavarovanih območij in ustreznih zbirk, ter ohranjanje, razvijanje in ponovno vzpostavljanje krajinske pestrosti. Bistveni cilj povezan s prostorskim planom pa je vključevanje ukrepov za ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot v urejanje prostora, v rabo in izkoriščanje naravnih dobrin ter v ukrepe varstva kulturne dediščine. Ti cilji se zagotavljajo predvsem z neposrednimi in posrednimi ukrepi, ki imajo prostorske posledice, kot so npr.: določitev naravnih vrednot, zavarovanje in ustanavljanje ožjih in širših zavarovanih območij, obnovitev poškodovanih ali uničenih vrednot, določitev habitatnih tipov ter določitev ekološko pomembnih območij in posebnih varstvenih območij.

•  Poglavitni naravovarstveni problemi segajo od splošno postopkovnih: nizek nivo spoštovanja naravovarstvene zakonodaje in zakonodaje s področja planiranja in posegov v prostor, neučinkovit inšpekcijski nadzor, posegi v prostor, za katere ni pravne osnove v veljavnih planskih in izvedbenih aktih ter črne gradnje v zavarovanih območjih; do organizacijsko-finančnih: nezadostna proračunska sredstva in kadrovska podhranjenost področja ohranjanja narave, veliko število zavarovanih območij brez upravljalca in brez izdelanih upravljalskih načrtov, neizdelan sistem finančnih olajšav in podpor v zavarovanih območjih ter nepovezano delovanje različnih sektorjev v zavarovanih območjih.

• Naravovarstveni nadzor je neposredni nadzor v naravi in bdi nad spoštovanjem zakonskih prepovedi in izdanih predpisov za zavarovana območja. Tak nadzor poleg inšpektorjev izvajajo tudi naravovarstveni nadzorniki, ki jih upravljalec zaposli na to delovno mesto. Usposobljenost naravovarstvenih nadzornikov preverja ustrezno ministrstvo.  Zakon omogoča tudi prostovoljni naravovarstveni nadzor.